SLEEPARCHIVE: TRUST

Tresor Records, 2020

V današnji Tolpi bumov spoznavamo moža več različnih psevdonimov in glasbenih smeri, ki pa dandanes najbolj aktivno zbada s techno koračnicami, ki izhajajo pod monikerjem Sleeparchive. Pa vendar Roger Semsroth ni vaš arhetipski berlinski techno producent. Res je sicer, da je odraščal na vzhodni strani Berlina in da so ga kot mladega navduševali EBM ter wave bendi, so ga pa devetdeseta odnesla od uporniških melodij k tako imenovani inteligentni elektroniki. V štartu devetdesetih je tako njegovo glasbeno zanimanje okupiral IDM, z založbama Skam in seveda Rephlex na čelu. Poleg očitnega vpliva, Aphex Twina namreč, je njegov prvi resen projekt iz druge polovice devetdesetih, imenovan Skanfrom, v največji meri navdihoval italijanski producent Bochum Welt. Topel zvok analognih melodij je povil v nekaj vidnih singlov ter štiri dolgometražne izdaje, nekatera njegova dela pa se je odločila distribuirati berlinska vinilna institucija Hardwax, kjer je med zaposlenimi spoznal smetano berlinske techno scene in tam kasneje začel delati tudi sam.

Če so berlinske kolege gnale in navduševale predvsem produkcije Detroita in Birminghama, pa je sosledje dogodkov v Rogerjevem primeru porodilo novoodkrito zanimanje nad repetitivno piskajočim minimalizmom. Tu je govora predvsem o zgodnji produkciji Plastikmana, določenem materialu Jeffa Millsa, v največji meri pa o mojstru takšnega zvočnega izraza Miki Vainiu in njegovem projektu Ø. Luč sveta je posledično v zgodnjih dvatisočih ugledal projekt Sleeparchive. Tega je od samega začetka najbolj definirala obsesija z loopi oziroma tako imenovanimi zankami, ki se denimo na vinilnih izdajah v svoji najbolj preprosti obliki znajedejo kot t.i. locked groovi. Roger zase pravi, da ga aranžiranje komadov preprosto dolgočasi ter da sam proces produkcije vidi kot iskanje neskončnih variacij zvočnih zank. Diskografija projekta Sleeparchive tako v največji meri predstavlja prav takšne zanke, izdane večinoma pri avtorjevi lastni založbi, največkrat preprosto preko portala Bandcamp.

Sprva zgolj piskajoč minimalizem se je nato tekom let povzdignil v kompleksnejše forme, Roger je dodajal sint linije in tako povsem organsko – predvsem pa izven okvirov trendov določenega trenutka – razvil zvok najbolj elementarne, udarne, monotone repeticije, značilne za birminghamski techno. Povečini je tak izraz še vedno ujet v zanke in le redko slišimo komad, ki bi bil zaranžiran v bolj tradicionalni obliki – ko se tekom elektronskega glasbenega dela določene elemente odvzema, dodaja, temu pa pritičejo tudi nenapisana pravila strukture komada. Izjeme predstavljajo predvsem nekateri avtorjevi singli, ki so izšli pri založbah, kot so Warm Up Recordings, MORD ter seveda berlinski Tresor, sodelovanje z DJ Petom v dvojcu TR 101 pa je njegov aranžmajski horizont le še razširilo.

Tako smo torej po dobrih petnajstih zazankanih letih danes deležni obravnavanega dolgometražnega dela Trust. Ne glede na dejstvo, da je Roger v preteklosti že samoizdal kopico daljših zbirk komadov – beri: zank – ki jih je označil za albume, gre tokrat za prvo albumsko izdajo v polnomočnem pomenu besede – kar konec koncev priznava tudi sam. Uradni dolgometražni debi Sleeparchiva je, kot se spodobi, na vinilu izšel konec marca, medtem ko digitalno izdajo pričakujemo nekje v sredini aprila. Ta z desetimi komadi predstavlja Rogerjevo daleč najbolj celostno delo – če so v preteklosti komadi mojstra zank delovali bolj kot osnutki, lahko na albumu Trust prisluhnemo resnično aranžiranim kosom, pa čeprav so sami aranžmaji relativno enostavni. Vseeno pa se Sleeparchive izkaže predvsem s svojo izredno kvalitetno in stilsko široko zvočno paleto. Komada Needle in Peccant uglašujeta korozivno distorzijo Birminghama in bi ju z lahkoto umestili v zgodnejši katalog Regisa, medtem ko Fence spomni na mojstrovine Surgeona. Kontrastno se tu znajdeta kosa Glass in Leave, ki spomnita na sanjavo techno produkcijo detroitskega Terrencea Dixona. Album čudovito zaokrožijo še za projekt Sleeparchive stilsko bolj značilna, distopična dela, kakršna so Concrete, Dust ali Trust 1.0. Da je mera polna, se Roger vendarle ni mogel odreči niti dvema locked groovoma.

Na pobudo založbe Tresor je Sleeparchive v najbolj primernem času torej izdal vrhunski album. Album je od Rogerja terjal – po njegovem nehvaležno – delo aranžiranja, a trud se je tudi zato še kako obrestoval. Gotovo je Trust najboljša izdaja projekta Sleeparchive do tega dne, hkrati pa se pojavlja še v času, ko na techno sceni v preprosto preveliki meri dominira neokusna reciklaža hitrih trensoidnih melodičnih hitičev. Zato bo vsak techno purist nad albumom Trust navdušen – ta dolgometražec je retro klasa v efektu.