SLIDHR: THE FUTILE FIRES OF MAN

Van Records, 2018

Horizont v nebo vpijoče jalovosti

Po opaženi plošči Deluge iz leta 2013 se vračajo irsko-islandski Slidhr, projekt in občasna živa zasedba J. Deegana. Slidhr do sedaj na Radiu Študent še niso bili v ospredju, so pa bili večkrat zraven ob sedaj že kar spodobnem naboru predstavitev smrtonosnega cvetenja islandskega black metala zadnjih let. V tem času so prisotnost vzdrževali še z nekaj EP in split izdajami, med opaznejšimi je bila recimo Spit Of The Apostate, to vez pa so le še utrdili s prehajanjem med glasbeniki, z različnimi studijskimi in koncertnimi inkarnacijami, ki so vključevale tako člane islandskih Sinmara in prvakov Svartidauđi kot tudi Wann-a, akterja prav tako izvorno irskih Rebirth Of Nefast ter s svojim studiem v Reykjaviku v zadnjih letih stalnega snemalca najpomembnejših izdaj. In sedaj je tu še ena, vzpostavljenim nivojskim zahtevam dorasla izdaja – album The Futile Fires Of Man.

Slidhr si z omenjenim - resnici na ljubo precej majhnim - bazenom žlahtnih skupin poleg članov seveda deli dolečen zven, konture in kadence, a ostaja samosvoja entiteta ne toliko z agresivno osebnostjo in magijskim zanosom, ki ga premorejo denimo Svartidauđi, temveč z nekakšno kompaktnostjo ter potrpežljivim skladanjem gradnikom, ki niso vedno tako acid, a imajo tisto globino in stalnost srednjega obdobja hipotetične black časovne premice, tudi frekvenčno in po tempu nekako suvereno v srednjih legah. A za razliko od nekaterih tendenc, recimo zadnjega EP-ja Sinmara, ki se pogosto začne predajati rahlo sumljivi tonalnosti, stojijo Deegan in Slidhr za motiviko z veliko vsebine in subtilno prepletenih disonanc, z nekakšenim širokim pogledom na nabor ekspresivnih tropov te izraznosti.

Pogled, ki se širi tudi občutenjsko in svojim dosegom ter posledičnim kreativnim zamahom sicer preči nekatere pogoste lokacije in tematike, a ne ponuja za nekatere razredčene veje že prav lahkotnega post-apokaliptičnega sanjarjenja, kot tudi ne tiste nedorečene psevdo-mitološkosti, ki bi zdajšnji trenutek propada, jalovosti, ekološke in drugačne katastrofičnosti obdala z avro, ki želi biti izvenčasovna ter atavistična, a se umetniško in spiritualno še prepogosto izkaže kot prazna. Ne. Slidhr - kljub marsikaterim deljenim interesom, med drugim v veganstvu in aktivnem ukvarjanju z živalsko osvoboditvijo – tovrstne perspektive po pravici zakomplicirajo in otežijo ter z mero post-deathspell zadušljivosti izvršijo oživljeno vizijo black metala kot nečesa kar je, z besedami H.V Lyngdala iz Wormlust, »celestial, but discordant«.

In ravno ta sposojeni »celestial, but discordant« je z ozirom na The Futile Fires Of Men med njenimi najbolj skrivnostnimi aspekti. Nejasnost, čudenje – obilo razpršenih daritev in negotovost perspektive, ki jo neizogibno uzremo skozi ustje zveri. Kaj je takšno in pravšnje ter kaj ne v glasbenem in doživljajskem smislu nima enotnega odgovora znotraj black panorame, a Slidhr so gotovo ena izmed žlahtnih replik in so spoprijem. Spoprijem in napor duha, ki se kaže skozi glasbeno delo, veščino in specifičen, pozoren kitarizem, ki izpogaja meandriranja počasi drsečih tonskih centralizacij in pletežev ter jih ohranja na določeni temperaturi znotraj katere postopni preskoki omogočajo specifično podaljšano zrenje, ne pa nujno šoka in teološkega blaznenja ter iz tega izhajajoče diabolične lepote v solzah zla. Kar je seveda domena koga drugega. Slidhr pa s komadi kot so To Celestial Depths, Through The Mouth Of The Beast ter tudi naslovno The Futile Fires Of Man izvajajo tekočo kontrakcijo med nekaterimi od drugih intenzitet – in to z njimi postane svojevrstna formula, po slišanem dosežena z dolgoletnim suverenim delom ter nekakšno zrelostjo v vitalnem oziroma ne izpraznjenem smislu.