SLIM CESSNA'S AUTO CLUB: The Commandments According To Slim Cessna's Auto Club

Glitterhouse Records/Indigo, 2016

Tokrat se v Tolpi bumov podajamo v Denver v ameriški zvezni državi Colorado, iz katerega oziroma iz katere prihaja zelo specifičen tip po-punkovske ameriške muzike, širše vezane na zares obilno malho žanrskega izrazja, tipično za temačno kantrijaško folk rockovsko ameriško tradicijo, ožje pa označeno predvsem z nekaj zares nenavadnimi naznačbami, ki jih razen tega, da se pretežno vežejo na bolj kot ne stilističen izraz goth- ali gothic, tukaj niti ne bomo navajali. Prvi glas, obraz in odločujoča roka benda Slim Cessna je s to specifično denversko muziko povezan še izpred zagona benda Auto Club – bolj natančno je sodeloval že z zasedbo The Denver Gentleman, v kateri je med drugim deloval tudi Jeffrey-Paul, sicer tudi del vplivne zasedbe 16 Horsepower. Cessni se na čelu benda Auto Club pridružuje še Jay Munly oziroma največkrat kar Munly Munly, ki s Slimom predstavlja izjemen, iskriv in edinstven frontmenski dvojček, morda ravno tisti element, ki sicer tudi velik, inštrumentalno izjemno pisan in razvejan bend dela tako zelo učinkovit v kontekstu živih nastopov, kot to čivkajo že ptički na vejicah.

Njihovo novo ploščo The Commandments According To Slim Cessna’s Auto Club v Tolpi bumov predstavljamo le nekaj dni pred njihovim koncertom v ljubljanskem Kinu Šiška, kamor se na to koncertno atrakcijo v pravem “folkiš” pomenu besede prav zares splača odpraviti. Auto Club imajo sicer za seboj številne izdaje tudi tistih nekaj “zgodnjih”, “pravih” plošč, vendar v primeru benda, ki po sceni z nekaj prekinitvami hara že blizu 30 let, morda netipično, njihove nove glasbe nikakor ne gre podcenjevati v primerjavi z legendami izpred desetletij. The Commandments According To Slim Cessna’s Auto Club je po narativi, dramaturgiji in razgibanosti zelo blizu vrhuncu tistega, kar bi si po žanrskih komponentah in sploh po označbi dark, ampak še vedno folk in country americane sploh lahko predstavljali. Igrajo punkovsko odpadniško, alternativno mešanico rockovsko hrupnega bluza, rock’n’rolla, umazanega countryja in seveda nujnega gospela. Religiozne tematike v tekstih tukaj, čeprav zelo prisotne, niso izpeljane skozi moralističen pridigarski misticizem, kot bi bilo mogoče interpretirati denimo soroden ameriški projekt Wovenhand, temveč so peljane v jasnejšo in zanimivo zvito/zanimivo zavito sopostavitev z izrazito liričnimi vsakdanjimi motivikami alkohola, prikazov partnerske in družinske intime, travme, nasilja. Tak lok se lepo izrisuje skozi naslov nove plošče, ki svete zapovedi obrača v svoje ime, na svojo voljo …

Vendar je tisto, kar bend dela še najbolj zanimiv, s perspektive prihajajočega soočenja v živo pač njihova izjemna inštrumentalna, klasično bendovska uigranost in raznolikost ter stilsko meandriranje, skozi katero se aranžmajske slike vzpostavijo in sopostavijo v zares impresivno glasbeno delo, ki je ta album dramatiziranih zapovedi. Plošča temelji na pesmih v tistem ne nujno tako očitnem bendovskem smislu, ko sta v ospredje postavljena lirika in glas, vendar so njuni modusi v celoti odvisni od ubranosti tistega v ozadju, kar pesmi daje karakter, ritem in energijo. Auto Club vse od banjovskih poskočnic do ostrih noise rockerskih oteklin ostajajo izjemno kompaktni in aranžmajsko uravnoteženi, registri so vseskozi prilično polni, vendar se spretno izogibajo inštrumentalni gneči, vse je na svojem mestu, glas prevladuje v ospredju. Splošen ton The Commandments bi bilo privlačno vzporejati s tistim zadnjega intenzivno valečega se obdobja Michela Giraja in Swansov, vendar je primerjava dejansko nehvaležna tako do enih kot do drugih. Drži pa v momentu, ko glasbo napaja zares podoben generičen stilski in harmoničen ozadnji sentiment, vendar so Swansi tisti, ki zvok ponesejo v minimalistično in intimno glasno, pravzaprav tudi po sebi nasilno predstavo, Auto Club pa zadevo zadržujejo bližje tistemu folkovskemu – v pravem americana smislu, ki bi bil po liniji intimne glasnosti Swansov v primeru Slim Cessna’s Auto Club pač stadionski ali veseliški, pijanski, če hočete. Vendar to vse seveda mišljeno v najboljšem možnem smislu, smislu dejanske ljudske lokalno kulturne folklore, tistega, česar pri nas v kakršnemkoli odnosu z glasbeno alternativo pač ni.