Snapped Ankles: Stunning Luxury

The Leaf Label, 2019

Tokrat v Tolpi bumov z albumom Stunning Luxury obravnavamo energično in ekscentrično zasedbo Snapped Ankles, ki deluje iz Londona in se je že dodobra uveljavila na tamkajšnji DIY sceni. Leta 2011 so se tam prvič pojavili z improviziranimi nastopi, na katerih so rezali prizore filmov iz šestdesetih, semple vezali na igro sintetizatorjev, skratka, ustvarjali so nekaj, kar si lahko predstavljamo le kot kakofonijo. Leto kasneje so svojemu pustolovskemu zvočnemu izrazju že nadeli oprijemljivejšo glasbeno strukturo in ponudili prvi EP True Ecology (Shit Everywhere). Sinti so ostali, od glasbenega obdobja šestdesetih let prejšnjega stoletja pa so se Snapped Ankles kmalu podali še globlje nazaj v zgodovino. Tja v čas vračev, čarovnikov in magičnih zdravilcev, ki so živeli v sožitju z naravo. Poslušalcem se bend z odra namreč predstavi v kostumih gozdnih šamanov in s tem še dodatno osvetli tematsko rdečo nit svoje ekokritike, ki jih zaznamuje že vse od debitantskega ploščka naprej.

Tematiziranje odnosa človek – narava je bilo eksplicitno prisotno tudi na njihovem debitantskem albumu Come Play the Trees iz leta 2017, ki ni le metaforično pozival k nekakšni glasbi dreves, temveč jo je z doma izdelanimi lesenimi sintetizatorji tudi - recimo temu - dobesedno proizvajal. Njihova simplistična elektronska glasbena gradnja je z repetitivnimi sintovskimi oscilacijami in prvinskim, na trenutke že kar džungelskim zvenom ritem mašine napravila edinstveno mešanico krautrocka in post-punka. A če je na tem dolgometražnem prvencu še obstajal prostor za razpiranje polj psihedelične mistike, so Snapped Ankles na svojem novem, drugem albumu Stunning Luxury pasivno sanjavost popolnoma črtali ter iz gozda zabredli v urbani svet stimulansov in hitrih ritmov.

Takšen premik so Snapped Ankles v nekem intervjuju napovedali že po izdaji omenjenega debitantskega albuma. »Zavrniti naravo in privzeti kapitalizem« - tako se je torej glasilo njihovo vodilo ob ustvarjanju plošče Stunning Luxury, in prav zares so se ga tudi držali. Ritem mašine in sinti zdaj ne pristajajo več na halucinatorne tripe, temveč na vztrajne doze dopamina in energije. Ne slišimo več šamanskega šumenja in oscilacij, temveč težko, umazano in mehansko repetitivno tehnokracijo sintaž, ki jim vokalist sledi kot zvesti sluga in katalizator energije. Člani banda so listnata odela zaenkrat vsaj v glasbenem smislu torej zamenjali za poslovne obleke. Nove pretesne kravate pa bend poženejo v hiperaktivno nanašanje elektronskih tekstur, ki dušijo s svojo močjo.

Na mestu bi bila primerjava muzike zasedbe Snapped Ankles s synthpunk pionirji Devo. Ne le v smislu zvočnega izraza, tudi po ekscentričnosti, po satiričnem humorju in tematski podstati. Devo so se namreč gibali okoli pojma de-evolucije, torej prepričanja v to, da človeštvo evolucijsko nazaduje in da nas v prihodnosti čaka doba disfunkcionalne družbe ter čredne mentalitete brez ostankov individualnosti. Poteza, s katero so Snapped Ankles prazgodovinsko šamansko zvočno podobo zdaj zamenjali z vtisi sodobnosti birokracije in kapitala, torej ni napačna. V tem smislu so le sprejeli proces de-evolucije in nazadovali v nazadnjaško, a v tem bolj sodobno, aktualno obliko življenja. Teme gentrifikacije, utesnjenega življenja v predmestju ter izgube lastnega jaza so na novem albumu popolnoma jasne in v tem globalne. To je naš svet in takšna naša občutenja. Kot pravijo v singlu Rechargeable - človek / potrošniška baterija z možnostjo polnjenja išče pulz v mehaniziranem hladnem svetu.

Stunning Luxury torej prav tako kot nastresirani pulz sodobnega sveta - ne pusti dihati. Z izjemo uvodnega in zaključnega komada, ki izvede instrumentalni cyberpunkovski poklon kratrockovskim kompozicijam tipa benda Neu!, album ne popusti v svoji intenziteti. Številni komadi se celo neopazno prelijejo drug v drugega, ob tem pa nam nabiti sinti ves čas vsiljujejo kričeče elektronske miniature, ki delujejo kot neželena, nadležna reklamna sporočila, šum in šund kapitalističnega ustroja. V smislu celote lahko album deluje zvočno prenasičen in je zaradi pomanjkanja raznolikosti učinkovitejši v manjših dozah. Ampak hej, plošča doseže tisto, kar so si Snapped Ankles s satiričnim posvajanjem realnosti kapitalizma zadali. Prekomerno nasičenost in dopaminsko stimulacijo.