SOLE & DJ PAIN 1: Death Drive

Black Canyon/Africantape, 2014
 

Sole je eden poglavitnih igralcev raperskega avantgardno-poetskega igrišča zadnjega desetletja. S svojimi kameradi je pred leti ustvaril zelo čislano založbo Anticon in se z njo zapisal v anale raperskega ustvarjanja. Fantje so postali prvi lastniški raperski kolektiv in zaorali ledino znotraj polja povsem samozaložniškega in ekipno vodenega založniškega projekta. Na njihovem višku pred dobrim desetletjem so fantje predstavljali močno antitezo obstoječim založniškim metodam in si ustvarili širok nabor sledilcev po celotni zemeljski obli.

Pred nekaj leti je Sole kot prvi zapustil kolektiv in se podal na povsem samozaložniško pot. V času od njegovega viška do aktualne koncertne sezone, smo ga kar petkrat lahko videli nastopati tudi na slovenskih odrih in to v povsem različnih izvedbah. Fant velja za izrazito ekspresivnega reperja, ki še kako menja svojo formo in podobo tako nastopov kot plošč. Po tem, ko smo se ga vsi naveličali, nas je povsem presenetil in se je nekaj časa po svetu klatil s sprva še kako zanimivim Skyrider Bandom, ki pa ga je v zadnjih letih znova postavil ob stran.

Veliko manj kot glasbene podlage se spreminjajo njegova besedila. Sole ostaja znotraj svoje cone udobja, v kateri ni prostora za konformizem, vedno znova pa se sooča s politično-socialnim vsakdanom, zadnja leta predvsem s perspektive denverskega occupy gibanja. Tokrat mu ob strani stoji povsem drugačen producent in didžej DJ Pain 1, ki ima za seboj kar nekaj multiplatinastih projektov in se giblje znotraj polja popularno raperskega, komercialnejšega sveta. Doslej je sodeloval recimo s šupki tipa Gucci Mane ali 2 Chainz na eni strani, s 50 Centom in Juicyjem J-jem v sredini ter s Public Enemy in Kool G Rapom na drugi strani.

Združevanje dveh različnih svetov ponuja pronicljivo in zanimivo, malce nervozno in ostro angažirano anarhistično besedilno pobudo, ki ji sledi povečini dokaj suha, prazna, mestoma minimalistična, a udarna in brez krancljanja generične elektronike producirana vratpremikajoča glasbena zaslomba v osnovi temelječa na rapu in trapu. Dvojec, ki bi se sicer lahko zlahka vpel v ikonografijo hiphopa devetdesetih, saj na eni strani stoji producent oz. DJ in na drugi govorec, posega v osrčje sodobnih trendovskih, a veliko bolj organskih trap tolkal, kot smo jih vajeni, kratkih vokalnih soul vzorcev ter izrazitih in pogostih scratcherskih eskapad, temelji pa so za Solea nepričakovano konvencialni oz. komercialni.

Za Solea je to do pred kratkim pomenilo še povsem neraziskano področje, a ga je uvodni odlični štirikompozicijski ep „Warfare“, ki je luč sveta ugledal letošnjega aprila, očitno dobro seznanil z estetiko Pain Oneovih beatov, ki se sicer zelo prilagajajo gobezdačem in naravi njihovih besedil. Skozi Pain Oneovo produkcijo Sole suvereno, premišljeno in samozavestno širi svojo agit-propovsko liberalno „occupyevsko“ izročilo, ki je tokrat spisano presenetljivo direktno in ravno, precej drugače od njegovih nerimajočih poetskih pričetkov z zgodnjih albumov. Izhaja iz antagonistične teze, kjer se za razliko od mnogih drugih raperjev, sam ne predstavi kot odrešenik, marveč vokalizira kot del množice. Svoje verbalne naboje s stališča lajfstajla današnjega časa strelja proti nazadnjaški konzervativni desnici, kapitalističnim lobijem, izrabljanju človeka in grabežljivemu stanju uma.

„Death Drive“ je po desetih albumih Solea njegov daleč najmanj eksperimentalen in hkrati najbolj razumljiv izdelek. Klasičen staromodni politični rap album črpa iz estetike sodobnega rapa, a se opira tudi na klasične 808 zvoke, ki so raperski svet preplavili v osemdesetih in devetdesetih letih prejšnjega stoletja. Gradi na odporniškem gibanju in je nekakšen „Fear Of A Black Planet“ tega trenutka, kjer poteka konstantna borba proti lobijem, dehumanizaciji, represivnim organom ter institucionaliziranim „izmom“, ki smo jim vsakodnevno priča. Problem albuma je predvsem v tem, da tako Sole kot Pain 1 ne odhajata iz svoje cone udobja in da je z bolj neposrednimi besedili Sole začel občasno banalizirati besede, ki so tako ali tako namenjene prepričanim. Kljub vsemu pa gre za borbeno uporniško rapersko ploščo, ki s prstom brezkompromisno in jasno kaže na zlo in se je v teh časih lahko še kako veselimo ter ji še kako nazdravljamo.