SON OF THE VELVET RAT: Dorado

Fluff & Gravy Records, 2017

Avstrijski folkovski dvojec, ki se skriva pod nenavadnim nadimkom Son of the Velvet Rat, sta zakonca Georg in Heike Altziebler. Že jutri zvečer bosta v metelkovskem CH0 z občinstvom delila sentimentalne plitvine, ujete na njuni novi plošči Dorado.

Šesti plošček v njunem mračnem in puščobnem diskografskem repertoarju je sklop desetih, na prvi posluh delno parodičnih skladb, ki se domnevno obregnejo ob nereflektirano bluegrasovsko poezijo. Z uresničitvijo takšne predpostavke bi se dotična plošča krepko povzdignila na nivo dobrodošlega sarkazma zoper nepoglobljene čustvene kontemplacije znotraj folkovskega žanra. Toda na plošči dokaj hitro postane jasno, da tudi tokratni verzi: »Summer’s gone without a reason or maybe not, I just don’t know …« izhajajo iz dna duše izvajalca, ki mu je domišljija že davno tega obrnila hrbet.

Na delno avtobiografski plošči se protagonist sprehaja po hriboviti pustinji, ki ugaja njegovemu sugestivnemu in mrmrajočemu monologu. Nagovarja neko dekle, vendar je zaradi plehkih, neprepričljivih verzov in statičnih melodij stopnjo njegove naklonjenost težko izslediti. V prvi polovici plošče povsem umanjkajo sklicne točke, ki bi vsaj za kratek čas pritegnile poslušalčevo pozornost. Na bežno linijo akustične kitare je pripet solzavo trpek Georgov vokal, instrumentalni detajli pa so redki, neučinkoviti in mestoma tudi povsem neumestni. Za tisto malenkost v konicah posamičnih skladb so odgovorni bobnar Jay Bellerose, kitarist Adam Levy in harfist Patrick Warren.

Posledično so vse zvočne uprizoritve na plošči puste in odrevenele tudi tedaj, ko v skladbo pricurlja kakšen arbitraren zvočni utrinek. Slednji poslušalca opomni, da je njuna plošča usidrana v morje kvazi sentimentalnih bluesovskih pesmi, ki občasno ovinkarijo okoli bluegrasovske tradicije.

Tudi ženski stranski vokali na plošči, spomnimo se denimo skladbe Blood Red Shoes, ne prispevajo prav veliko. Prej obratno. Ta odvečni neharmonični balast nas še dodatno opozarja na vsebinske pomanjkljivosti in ravnodušne izdihljaje. Zvočni oris avstrijskega dvojca tako spominja na razvodenel odzven zasedb, kot so The Low Anthem, Low Roar ali The Bailey Hounds, mestoma pa posamični elementi težijo h godrnjavim stihom s plošče Wrecking Ball ameriške kantavtorice Emmylou Harris. Tovrstne asociacije so zgolj hipne in za poslušalca predstavljajo referenčno paleto možnosti, kaj bi na dotični plošči lahko odzvenelo bolj ponotranjeno in ganljivo.

Njun novi album je uprizoritev mračnega in obsežnega področja, kjer se odvijejo vsi predvidljivi dogodki, ki bi v vesternih zadevali nemočnega žalostnega kavboja. V Carry On se samotolažilno vrača s pogreba, v Blood Red Shoes krvavi v čevljih, ko skuša brezciljno prehoditi neskončno avtocesto, v Love's the Devil's Foe se umika vpetosti v ljubezensko razmerje, medtem ko mu v enolični Shadow Dance nihilistično podleže. V Starlite Motel je pobegla priča skrivnostnemu umoru, v skladbi Sweet Angela pa želi svojo mrho iz Berlina nadomestiti z deklico s TV ekrana. Springsteenovska, zvočno ulovljiva Surfer Joe se je izjemoma uspela izmuzniti sentimentalnim meglicam, ki se jih plošča Dorado nekako ne uspe otresti.

Za nameček je čutiti, da obravnavana občutja na plošči v izdatni meri prevevajo le protagonista samega. Z vsiljivo jokavostjo se poslušalec ob sporočilu kompozicij prej zdrzne kot pa istoveti. Posamične skladbe brez trohice subtilnosti, ki nikogar zares ne nagovarjajo, tako zvenijo razvlečeno in zdolgočaseno. Albumski preostanek, ki ga razrešuje žanrsko ustaljeno kitarsko cingljanje ali zadušena harmonika, pa se valja v izjalovljeni patetiki.