Soyuz: Force of the Wind

Mr Bongo, 2022

Včasih se v življenju spoznamo z glasbo, do katere skoraj takoj občutimo močno navezanost. Na intimni ravni nam določen album ali izvedba enostavno klikne in v nas obudi nerazložljivo in neomajno fascinacijo, zaradi katere se vedno vračamo k poslušanju, ne da bi glasba izgubila izvorni čar. Celo nasprotno velja; večkrat ko si takšno glasbo zavrtimo, tem bolj cenimo nove dimenzije, ki jih odkrijemo le s časom in pozornim ušesom. Ta občutek le stežka opredelimo; ne gre ravno za nostalgijo, saj se lahko z glasbo globoko poistovetimo, tudi če je ne znamo povezati z zgodnejšimi spomini ali predstavami o preteklosti. Hkrati pa se zdi, kot da v nas zbuja pozabljeno, nikoli ubesedeno željo, ki se je končno izpolnilo v zvočni obliki.

Beloruski skladatelj in pevec Alex Chumak je nekaj podobnega doživel ob klasični brazilski glasbi šestdesetih in sedemdesetih let, ki je v njem obudila zdavnaj pozabljena čustva, povezana z otroštvom. Na tej prvinski povezavi, ki jo je glasbenik začutil z brazilsko glasbeno tradicijo, sloni tudi najnovejši album kolektiva Soyuz. Soyuz – ali po domače »zveza« – sestavljata poleg Chumaka še multiinštrumentalist Mikita Arlou in bobnar Anton Nehamai. Skupina je od leta 2018 že pokazala naklonjenost tuji pop glasbi 20. stoletja z izdajo dveh dolgometražcev, tokrat pa črpajo navdih iz Brazilije in na novem albumu Force of the Wind ponudijo svojo interpretacijo njene glasbene zapuščine.

Glavni navdih plate je bila música popular brasileira – popularen glasbeni žanr iz sedemdesetih let, ki združuje tradicionalne brazilske glasbene stile, kot je samba, s tujimi oblikami – načeloma jazzom ali rockom. Žanr se ponaša s harmonično kompleksnostjo in poetičnimi besedili, ki črpajo iz brazilske ljudske kulture. Force of the Wind uteleša duh brazilske popularne glasbe, a Soyuz na albumu ne nudi zgolj pastiša petdeset let stare zapuščine, temveč na njenih temeljih zgradi nekaj popolnoma samostoječega in docela osebnega.

Tako kot prejšnje izdaje se Force of the Wind utemeljuje na razgibanih elektro-akustičnih kompozicijah, a tokrat s premišljeno natančnostjo in veliko bolj dovršeno vizijo glede tega, kam skupina sploh želi popeljati poslušalca. Pri tem jim pomaga godalni kvartet pod vodstvom skladatelja Simona Hanesa, ki je ob spremljavi Alexovega klavirja zaslužen za najbolj evforične trenutke albuma; denimo v komadu How Are You, v katerem se skupini za mikrofonom pridruži brazilski vokalist Sessa in ob orkestralni spremljavi s petjem v portugalščini razpolavlja načeloma rusko govoreč album na blažjo prvo polovico in bolj razgiban drugi del. 

Alex, ki poleg Sessa in drugih gostov s petjem spremlja večino izdaje, se je z albumom zacementiral kot najbolj prepoznaven element kolektiva. Z vokalnimi performansi, ki milo plešejo po gladini slojevite inštrumentalne podlage, je Force of the Wind uokvirjen v zasanjano, sveže vzdušje, ki ga oblikuje nabor stilsko doslednih, a formalno razgibanih komadov. Skladba Beige Days, najbolj zagruvan del izdaje, se tudi ob svoji hitrejši perkusiji tako odlično zliva s prevladujočo nežnostjo ostalih komadov na albumu. Naslovna skladba in komad Glance sta po drugi strani sestrski skladbi, pri čemer vsaka odraža hladno, a privlačno vzdušje, ki na 29-minutnem projektu mine presenetljivo hitro.

Tako kot se je Alex zaljubil v brazilsko glasbo preteklega stoletja, nudi tudi Force of the Wind subtilen, neutruden čar. Izdajo zlahka predvajamo večkrat zapored in še zdaleč ne pridemo do točke, ko bi se naveličali njenih sproščenih kompozicij. Uteleša novo interpretacijo zapuščine brazilskih sedemdesetih let, ne da bi se utemeljeval zgolj kot derivat preteklosti, ob vsem tem pa se ne spotika ob nostalgijo ali pretirano intenzivne poskuse posredovanja vzdušja. Album nikoli ne vsiljuje svoje dobre volje, temveč jo zgolj ponuja poslušalcu, da se ji sam prepusti in jo ujame kot daljen odmev na vetru.