SsmKOSK: Merak

Samozaložba, 2015

V nocojšnji Tolpi bumov se posvečamo presenetljivemu biseru domače underground produkcije, ki to verjetno niti ne želi biti in ki ima trenutno še vedno nekakšen status varovane skrivnosti, dejansko pa dostopne vsem in vsakomur. Govora je o projektu SsmKOSK, za katerim se skriva Blaž Božič, eden bolj močnih in resnih avtorskih glasov mlajše pesniške generacije ter opažen predvsem kot kitarist vsem znane razdiralne šestglave entitete nevemnevem, aktualnih klubskih maratoncev. V obravnavi imamo kaseto »Merak«, DIY narejeno in oblikovano izdajo, ki je sicer le majhen zbir mnoštva kompozicij SsmKOSK, ki svoje albumskosti pravzaprav nikjer preveč ne razglaša, že več let pa so prosto dostopne na njegovem youtube kanalu. 

»Merak« sestavlja pet kosov, v nocojšnji oddaji le-tem sicer ekskluzivno dodajamo še dva, vsi pa odražajo temeljni modus operandi, ki bi ga lahko označili kot cut-up brane poezije, breakcora, glitchev elektroakustičnih virov in najdenih samplov. Raba označbe »cut-up« ni naključna, saj želim v primeru SsmKOSK na plan privleči vso historično prtljago, ki ga ta izvorno beatniška meta-tehnika nosi s seboj. Četudi je še veliko časa in prostora, da se njena dediščina v kontekstu SsmKOSK v polnosti odstre, odstira vsakič znova, vsakič znova dreza in mobilizira silnice, bežiščnice. Blaž vrši cut-up nad lastnimi teksti prek rezanja in maličenja posnetkov svojega branja, ta pristop pa je vpisan tudi v percepirano celoto tistega, kar je asemblaža, ki jo spustimo vase, skozi, preko, mimo sebe. Cut-up rezanje in lepljenje, maličenje in sprožanje je v tem pravzaprav neizogibno več kot le nekakšen »pristop«. Je najmanj še nekakšen »mindset«, ki se skozi slišano kalejdoskopsko potvarja. Nenazadnje je tudi ključna sestavina enega izmed gradnikov slišanega – fragmentov breakcora, ekstremno zaglitchane ter razfukane izpeljanke drum'n'bassa in breakbeata. To, kar živi v teh fragmentih, pa se razliva tudi čez robove vsega ostalega v teh komadih, kot tudi ostale intenzitete polnijo in se zaganjajo v to nabrejkano srčiko.

Začenši s kompozicijo »Naliv nad Terminus Churchill« nam SsmKOSK odstre svojo izraznost prek sosledij, asimetričnih strukturnih prelomov in večnivojskih prestopanj elektro-akustičnih odpadkov, nasilnih breakov, pazljivo sestavljenih odmevov molovskih otožnosti in nenadnih recitacijskih vznikov, ki niso enaki sami sebi, temveč se prek potvarjanja izrabljajo za razbijanje in osvetlitev skritih kotičkov teksta. Še ena pomembna sestavina, ki s pridom zadaja reze v gladino komadov, kot je npr. »Skopje«, pa tudi tokratni bonus komad »O sesutih javnih kopališčih«, so sampli pravoslavne zborovske glasbe, najverjetneje iz Makedonije, vsekakor pa del grško-bizantinske tradicije. Kar se z njimi zgodi, pa je daleč od pričakovanega. SsmKOSK s svojim grobim in nekako »revno« neposrednim sekanjem, tolkalsko igro in nepredvidljivim pohajanjem po noiserskih sprožilcih sestavlja hudo konsistentno, čudaško ter osebno-sestavljalskega in čutečega naboja polno tvarino. »Poročilo«, ki ob raztreščenosti po tleh vleče tudi v nepopustljive globine. 

Kljub sorodnosti z marsičim in kom se v rastočem opusu SsmKOSK artikulirajo v danem trenutku precej drugačne in sveže reči, nujne tudi v svoji relativno skromni opaznosti. Če odštejemo povsem razumljivo simbiotično domačnost v stalnicah in presečiščih pesniškega in »noise« undergrounda, SsmKOSK trenutno še deluje kot izven neke specifične »scene« ali »klike«, ni softversko utemeljen, je brez »uradne« eksperimentalne kredibilnosti in razpisne konceptualnosti. Toliko boljše.