St. Vincent: Masseduction

Loma Vista Recordings, 2017

St. Vincent, glasbenica ki je na začetku kariere ustvarjala v indie/rock žanru, se v svojih zadnjih delih vse bolj vidno približuje mainstreamu. Njeno žanrsko preusmeritev je napovedoval že njen četrti album St. Vincent, za katerega je Annie Clark prejela Grammy-ja in s tem svoj domet še razširila med širše publike. Njen zadnji album, poimenovan Massedcution, v prevodu množično osvajanje, pa je verjetno do sedaj njen najbolj mainstreamovsko-popovski. Nastal je v sodelovanju z zvezdniškim producentom Jackom Antonoffom, članom zasedbe fun. oziroma tudi producentom za pop zvezdnike, kot sta Lorde ali Taylor Swift. Zvezdniški pridih poleg Antonoffa plošči prispevajo še sodelovanje s Sounwave-om, Caro Delevigne, Kamasijem Washingtonom, Pinom Palladinom in še s kom.

Ob vsem tem morda ni presenetljivo, da je izdajo albuma spremila agresivna promocijska kampanja pod vodstvom mojstra vizualne podobe Willa Perrona – mainstreamovskega oblikovalca, ki sodeluje z zvezdami, kot so Jay-Z, The XX, Florence + The Machine, in podobnimi. Nasploh pa medijska prezenca Annie Clark v primeru tokratne plošče odraža tudi ustvarjalni retro-futuristični koncept albuma.

Morda je ob navedenih dejstvih sicer nenavadno, da St. Vincent album Masseduction označuje kot svoje najbolj osebno izpovedno delo do sedaj. Celotno besedilno sliko albuma si lahko interpretiramo kot zgodbo soočanja z razočaranjem oziroma kot opisovanje petih faz, skozi katere prehaja človek ob razočaranju: zanikanje, jeza, pogajanje, depresija in sprejetje. Besedila nam ob tem rišejo podobe žalosti ob razpadu zveze, ob depresiji, spolnosti, samomoru, zlorabi drog, občasno pa nudijo tudi premislek družbenega dojemanja spolnih vlog. Kljub temu da glasbeni izraz St. Vincent tokrat očitno sledi trendom mainstreama, lahko torej besedila s plošče interpretiramo tudi kot družbeno kritična.

Najbolj neposredno družbeno angažiran na albumu je gotovo komad Pills, ki opisuje težave, povezane z zlorabo tablet. Pesem otvori glas Care Delevigne, ki lahkotno, skoraj otroško naivno, zapoje refren: »Tablete za bujenje, tablete za spanje, tablete, tablete, vsak dan v tednu.« V prvem delu skladbe slišimo optimistično ritmično elektronsko podlago ob spremljavi električne kitare, ritem pa se ob opisovanju zlorab tablet za hujšanje, seks, družino in razmišljanje postopoma stopnjuje, dokler se komad v klasični St. Vincent maniri ne preobrne v balado. V drugem delu se pojavi še saksofon Kamasija Washingtona, ki ustvari skoraj bowiejevsko  atmosfero, ob tem pa izstopi pevkin poziv vsem zaničevanim in ljudem z roba družbe, naj se pridružijo vojni, naj pridejo po odgovore in da naj tablete odvržejo. Kljub izjavi Annie Clark, da je s pesmijo zgolj opisala svoj vsakdanjik, kot ga doživlja v depresivno-anksioznih obdobjih, besedilo komada Pills izzveni kot poziv k premisleku o današnji medikalizirani družbi.

Na podoben način funkcionira komad Los Ageless, v katerem se pevka v spretni igri besed sprašuje: »Kako te lahko kdo ima, kako te lahko kdo izgubi in ob tem ne znori?«. Z videospotom za ta komad St. Vincent tematizira predvsem hrepenenje po lepoti in večni mladosti, za kar lahko rečemo, da je v Los Angelesu, mestu v katerem St. Vincent tudi ustvarja, najvišji ideal. Umetnica pesem otvori z zapomljivim kitarskim rifom in surovo 80's elektro podlago, s tiktakajočim beatom pa nato začutimo ritem minevanja časa.

Na albumu najdemo tudi nekaj balad, takšni sta na primer skladbi New York ali Smoking Section, ki ustvarjata klasično nostalgično občutje ob počasni, ponekod simfonični, drugod pa klavirski spremljavi. Vsaka pesem z albuma na svoj način sicer deluje tudi kot asociacija na nekaj že slišanega, saj so namreč glasbeni vzorci in refreni v pesmih hitro osvojljivi. St. Vincent je z albumom torej dokazala, da ji v glasbenem smislu ne predstavlja nikakršnega problema poustvarjati elementov mainstreamovskega pop izrazja in teh skoncentrirati v en album. Glede na njen ironičen odnos do sveta lahko album dojemamo tudi kot igro vlog - tokrat se je odločila zaigrati vlogo pop zvezdnice, kar je pravzaprav razglasila že z imenom Masseduction. V tej luči pa je skoraj posmehljivo banalna tudi naslovnica plošče, na kateri svojo zadnjico razkazuje kar sama avtoričina asistentka. Ženska je torej tu zgolj objekt seksualne želje in za vzpon v mainstream je pravzaprav potrebno zgolj to – konformistično podrejanje seksističnim družbenim standardom.

Če glasbeni izraz albuma ne deluje koherentno, saj pesmi delujejo, kot da jih ne bi povezovala kaka očitnejša rdeča nit, pa se z besedili in promocijskim konceptom albuma izriše – torej – ravno obratna slika. Poleg tega Annie opozarja na pogoje, pod katerimi lahko slava in moč celo škodita, ob umetničinem zavedanju tega dejstva, pa lahko morda v prihodnosti pričakujemo še kakšen glasbeni presežek v režiji St. Vincent, ki bo dosegel tudi širše publike - z albumom Masseduction se je namreč uvrstila med Top 10 na Billboardovi lestvici. V luči navedenih dejstev album torej vidimo predvsem kot napoved nove faze glasbenih ekskurzov Annie Clark in hkrati kot ironično ogledalo banalnosti družbe, v kateri živimo.