STEVE GUNN: Way Out Weather

Paradise of Bachelors, 2014

V zadnjih letih smo slišali kar precej plošč, ki so pripomogle k ponovni popularizaciji instrumentalnega folka oziroma kantavtorstva, ki daje večji poudarek na skrbno ubiranje strun kot na pripovedništvo. Izstopal je predvsem faheyjevski William Tyler, pred nekaj meseci nas je navdušil hipnotični Nathan Bowles, že kar nekaj časa pa z veseljem poslušamo tudi Stevea Gunna, bivšega kitarista v The Violators, pomožni zasedbi Kurta Vilea. Gunn je seveda precej več kot le spremljevalni glasbenik, saj je od leta 2007 posnel celo kopico samostojnih plat, na katerih se ni izkazal le kot instrumentalist, temveč tudi kot pesmopisec. S tem v mislih je treba kontekstualizirati tudi kakršnokoli govorjenje o instrumentalnem folku. Resda se Steve Gunn, nedvomno tudi zaradi dejstva, da je nadvse sposoben igralec svojega glasbila, na tradicijo bogatega, skrbno izvedenega instrumentalnega folka, močno opira, pa vendar je zanj vse skupaj le iztočnica.

Konec koncev njegove pesmi skoraj vedno krasi tudi nežen bariton, ki spominja na vokal Gunnovega someščana Greya Reverenda, hkrati pa glasbo v bolj folkrockerske vode prestavi tudi prisotnost tolkal in klavirja. S kombiniranjem različnih struj znotraj širšega polja klasične in moderne folk glasbe postane Gunnovo ustvarjanje transportativno. Verjetno ni naključje, da je ploščo Way Out Weather izdala založba Paradise Of Bachelors, ki smo jo v preteklosti spoznali z izdajami Nathana Bowlesa in zasedbe Hiss Golden Messenger. Gre za nadvse simpatično indie založbo iz Severne Karoline, ki se osredotoča predvsem na outsidersko muziko z juga Združenih držav, in čeprav Gunn prihaja iz New Yorka, nikakor ne izstopa s seznama njenih varovancev. Z osmimi pesmimi na svoji najnovejši plošči poslušalca popelje po močvirjih Louisiane in osamljenih cestah ruralne Alabame.

Pesmi Stevea Gunna niso kompaktni folk haikuji. Bliže so sproščenim, atmosferičnim kontemplacijam, ki razpoloženja rišejo s paleto pastelnih barv. Vzamejo si čas, nikamor se jim ne mudi. Tisto, kar izgubijo z mankom instantne privlačnosti, nemudoma nadoknadijo s subtilnejšimi melodijami in bogatimi zvočnimi teksturami, ki poslušalca nagovarjajo k mnogim vnovičnim poslušanjem. Prvi del plošče Way Out Weather je z božajočim naslovnim komadom in vzneseno pesmijo Wildwood nekoliko lahkotnejši, proti koncu plate pa postanejo stvari še zanimivejše. Drifter je energična, skorajda rootsrockovska pesem, sledi ji instrumentalna Atmosphere in zaključni komad Tommy's Congo. Gre za funky jam v slogu najbolj razpuščenih pesmi John Butler Tria, ki nasproti postavi presenetljivo sintetične bobne in kitariziranje, ki spominja na legendarno ploščo Talking Timbuktu Rya Cooderja in Alija Toureja. Gre za zanimiv in primeren epilog plošče, ki se dobro počuti v svoji koži, a je vseeno pripravljena pogumno raziskovati.