STEVE LEHMAN: SÉLÉBÉYONE

Pi Recordings, 2016

Za razliko od dobršnega dela svojih glasbenih pajdašev je saksofonist Steve Lehman v izdajanju muzik precej ekonomičen lik. Verjetno so tudi zaradi tega njegovi avtorski albumi, katere v grobem izdaja na vsaki dve leti, vedno izjemno posebna dela. Lehman je že vsaj kako desetletje en najbolj markantnih glasov novega jazza, h kateremu dosledno pristopa analitično, raziskovalno in ambiciozno. Ena od značilnih potez njegovega dela je spektralizem, metoda, ki tretira frekvenčni spekter kot zvezen in kot tak tudi neskončno gnetljiv za bilokakšno niansiranje akustične realnosti in njenih perceptivnih učinkov. A spet druga značilna linija njegove poetike je njegov kristalen in barvit, zgodovinsko osveščen postbopovski alt saksofon. 

Manj vidna, pa v Lehmanovem opusu vseeno prezentna premena je njegova fascinacija nad hip-hopom. V ritmičnem smislu se ob prisluhu nekaterim Lehmanovim ploščam zlahka spomnimo na še enega alt saksofonista Steva Colemana, ki se je v jazzovskem miljeju najvidneje lotil tovrstnega raziskovanja. A bolj kot ritmične komponente se je avtorju tega teksta v spomin zasidrala izvrstna, pa kaj izvrstna, fenomenalna adaptacija GZA-jove skladbe Living in the World Today z albuma Travail, Transformation, and Flow iz leta 2009. A ob vsem tem se vseeno ni bilo nadejati tako vznemirljivega albuma, kakršen je v lanskem letu izdani Sélébéyone. 

Tu se namreč srečamo s polnovrednim hip-hopom in dvema zelo prezentnima vokalistoma, a vse to je brezšivno vpeto v zelo specifično in akademsko, celo klinično estetiko Steva Lehmana. In ravno to je tisto, zaradi česar je album tako poseben. Čeravno je hip-hop z jazzom organsko, tako rekoč neločljivo povezan - in je na tem presečišču (kar je, mimogrede, prevod izraza Sélébéyone) v zadnjem času prišlo do zanimivih in tudi odmevnih del – se zdi, da je hip-hop precej bolj efektivno ter avtonomno privzemal raznovrstne jazzovske obrazce kot obratno.

Tudi v novemu jazzu (ter v kakih njegovih starejših ali bolj konzervativnih izrazih) sicer najdemo precej raziskovanj hip-hoperskih voda (med bolj vztrajnimi je basist William Parker), a vseeno se zdi, da se jazz na lastnem terenu in z lastno metodiko le redko res dobro poveže s hip-hop MC-ji. Med slednjimi je sicer treba omeniti Mika Ladda, ki je nedavno je recimo izdal album z bobnarjem Tyshawnom Soreyem, pa pred tem dva z Vijayom Iyerjem, če omenim le del tovrstnih kolaboracij. Ladd je pred časom v intervjuju za Radio Študent razlagal o močni povezanosti scen hip-hopa ter free jazza v Parizu. Baje so celonočni jammi, ki se jih udeležujejo tako jazzovski improvizatorji kot anonimni reperji, tam še vedno občasna praksa. 

Tudi pričujoča plata je povezana s Parizom, saj od tam izhaja drugi pihalec na plošči, nekdanji Lehmanov študent Maciek Lasserr. Ta je Lehmana seznanil z Gastonom Bandimicom, senegalskim raperjem, s katerim je pred tem že posnel dva zelo zanimiva (pa ne posebej odmevna) albuma, ki jima sicer lahko prisluhnete preko Bandcampa. Bandimicovo repanje v senegalskem jeziku wolof oziroma v dialektu Dakar-Wolof, mešanici wolofa, francoščine in arabščine, na Sélébéyone spremlja še en angleško govoreč MC. Tega se lahko mdr. spomnimo iz enega odmevnejših primerov jazzovsko-hip-hoperske naveze, markantnega albuma, ki ga je v letu 2003 kolektiv Anti-pop Consortiuma posnel z Matthewom Shippom. Ta je bil povod za to, da je Lehman začel intenzivneje spremljati reperja in producenta High Priesta, danes samozvanega kot Hprizm in med drugim člana Antipopa.

Zaradi že omenjenega Lehmanovega definiranja glasbenega terena in torej hudo heterogene, kompleksne ritmične slike imata oba MC-ja trdo delo. Vokali se namreč po eni strani prepletajo z dvema saksofonoma in z vesoljskimi klaviaturami Carlosa Homsa (ki smo ga, mimogrede, lahko slišali v nedavni odlični izdaji kvinteta Petra Evansa Genesis), po drugi pa s prekaljenim tandemom kontrabasista Drewja Grassa ter bobnarja Demiona Reida. Slednja dva pač ne napletata zgolj kake bolj organske variacije na hip-hop beate. Nasprotno, Lehman in Lasserr – vsak od njiju je namreč avtor polovice kompozicij – sta sestavila podivjan vrtiljak kompleksnih ritmov, ki brez prestanka pospešujejo, se prekinjajo, sinkopirajo in lomijo in potem spet pospešujejo. 

Muzike na albumu je le za okroglih 40 minut. Od devetih skladb je vsaka zase izjemnna, vseeno pa nobena tudi izdatno ne izstopa. Podrejene so prevladujoči estetiki albuma in natančnemu pozicioniranju razkošnih barvnih odtenkov. Posebej izstopajočih popovskih ekskurzij in morebitnih hakeljcev, ki bi se iz prve zasidrali v mozag, tako ni na spregled. Morda je ravno ta konsistenca en potencialnih minusov tega albuma, ki je idejno kar nasičen in dosledno vprežen v sorazmerno idiosinkratično estetiko. Za konec velja omeniti še to, da je rep na Sélébéyone v dobršni meri obarvan religiozno in ezoterično. Tako Hprizm kot Gaston in Maciek so namreč verniki sufijskega islama in prav gotovo je, da gre za sklop najbolj intrigantnih hvalnic Najvišjemu, enemu in edinemu bogu Alahu, kar jih boste slišali vsaj v tem letu.