Šumski: Kolobari

Geenger Records, Zvuk Močvare, Pop Depresija in Trottel Records, 2022

 

Podočnjaki so v modi. Med nami je čedalje več zaspanih obrazov – utrujenih od šihta, življenja in sploh vsega. Poglede, ovenčane s kolobari, spočijemo v raznih drobcih, ki odvračajo od pesimističnega vsakdana – odvračajo od tega, da bi nam počil film. Nekaj manjka – morda je ključ do boljših časov prav v tem, da ta omenjeni film pač nebrzdano poči – da svoje podočnjake začnemo nositi z nekakšnim emancipiranim ponosom. Lahko pa se, kakopak, zadovoljimo z delikatno pozicijo tako imenovanega treznega opazovalca, podočnjake nosimo, ker tako pač je, v tihem (ob)upanju. No, to pa je zagotovo v modi. O podočnih obročih priča tudi stara garda lokalne alternative, zagrebški eksperimentalci Šumski, ki so po štiriletnem predahu izdali novo plato, naslovljeno Kolobari. Album je v petek izšel pri založbah Geenger Records, Zvuk Močvare, Pop Depresija in Trottel Records, Zagrebčani pa z izdajo merijo na pojave kolobarov pod očmi, ne od pretiranega sekiranja, temveč od radostnega poslušanja dolgo v noč.

Šumski v alter krogih zagrebške scene že od leta 1991 veljajo za eksperimentalne, zasanjane posrednike med popovsko formo in postrockersko kraut-jazz-funk svašto, ki izpade naravnost risankasto. Od zgodnjih dni prvenca Lov na vile so se, kar zadeva etos, bore malo spremenili. Čeprav so v tridesetih letih ustvarjanja nadgradili kompozicije, Šumski ostajajo zvesti svojim koreninam napol opredeljene, presečne in unikatne glasbene pozicije. Njihova prejšnja izdaja, naslovljena Ostrvo ledenog kita, je leta 2018 izšla po kar petnajstletnem premoru – z novopečenimi Kolobari pa zagrebški kolektiv utemeljuje svojo na novo odkrito prezenco na aktualni alternativni sceni.

Zagrebčani se na Kolobarih pojavijo v že uigrani zasedbi z dolgo kilometrino – Kornel Šeper z bas kitaro in vokalom, Marin Juraga s kitaro in Viktor Krasnić za bobni. Ob poslušanju nam ne uidejo niti cukrčki izpod rok studijskih gostov, med katerimi najdemo Nikola Santro iz zasedbe Haustor, Franja Glušaca iz Cul-De-Sac, Lea Beslaća iz nemanje in še bi lahko naštevali. Na račun te kreativne flote dobijo alikvoti Kolobarov rahlo nostalgičen, jugo new wave prizvok, kar pa zadeva svetovni vpliv, nam na pamet padejo postrockerji Slint, matematično naravnani Polvo in krautrockerski Neu!. 

S težo venca tovrstnih primerjav so Šumski navidez neobremenjeni – s pokončno glavo eksperimentirajo na svoj organski način, z zanje že klasičnimi elementi folka in razloženih, sinkopiranih ritmov. S tem ponujajo svojevrsten spin sicer že prepoznavnih motivov s svojih prejšnjih izdaj. Tu linija na klavičembalu, tam udarna sekcija trobil in pihal, ki ponazarjajo motive rockerskih kitar – album skriva mnoge posladke, ki po ušesih pobožajo najzvestejše stare fene, hkrati pa so Kolobari prek pripovedništva in popovskih refrenov dovolj prizemljeni za mlade alternativce. 

Pripovedništvo in idejna zasnova imata na Kolobarih precejšnjo vlogo. V uvodni, naslovni skladbi poslušamo kitove krike – gre za neposredno sklicevanje na prejšnjo izdajo zasedbe, Ostrvo ledenog kita, ki je izšla pred štirimi leti. Takoj zatem sledijo sveži mathrock rifi in kompleksen zvok, s katerim Šumski inštrumentalno najavijo idejno tematiko naslednjih osmih skladb – spreminjanje. Očiščujoče potovanje nas popelje vse od začetkov zavedanja zaciklanosti trenutne situacije do optimističnih sanj o boljšem jutri. Na skladbi Vinodol ob strumnih trobentah prisluhnemu Šepru: Sit sam više svih teh reklama/od žute štampe bude mi zlo/ne želim ništa iz vašeg dućana/želim samo iz kruga van. V skladbi se prepletata dva temeljna motiva, s katerima lahko orišemo tudi večino idejne zasnove albuma: nostalgija dobrih starih časov in upanje – želja po spremembi. Tematsko Šumski ob tem štiklu postrežejo s še eno od mnogih glasbeno-asociativnih drobtinic – tako zvok sintetizatorja kot tematika spomnita na Floyde in njihov Welcome to the Machine.

Temu nekoliko črnogledemu začetku sledijo prvi drobci nekakšnega prebujenega optimizma – ki pa se začenja oblikovati organsko, prek zavedanja zaciklane realnosti, ki omogoča ideje onkraj obstoječega. Ti drobci razsvetljenja se pojavljajo v različnih oblikah – na izpostavljenem singlu Samo stvari, ki so ga Zagrebčani opremili tudi z animiranim videospotom, začutimo stik z minljivostjo človeka. Bolj neposreden motiv klica na pomoč in samodestruktivnosti slišimo na skladbi Stara neman, ki za povrh postreže s spominčkom na The Police: šalješ poruke u boci/s.o.s. Album doseže konceptualni vrh s skladbo Smrt, ki obeležuje nove začetke, spremembo, svežino: tu si sliku ti vidjela u snu/ona plaši te, ona kaže bu!/a ja kažem ti kada sanjaš smrt/to je dobar znak, sanjaš promjenu. Dramatičnemu vrhu bolj sproščeno sledi vesoljska balada Deep Space Nine z motivi iz serije Star Trek, potovanje pa zaključimo s skladbo Posljednji sati. Morbidnemu naslovu navkljub se Kolobari zaključijo s poklonom spremembi in brezkompromisnosti, ko Zagrebčani poslušalca popeljejo na še zadnjo postrockersko pasažo, naphano s kitarskimi teksturami. 

Šumski na Kolobarih zavzemajo bolj osredotočeno družbenokritično pozicijo. Na tej točki bi jim lahko očitali neke vrste optimistično distanco Idealizma, nad kakršnim bi se zgražal Černiševski – takšnega Idealizma, ki lahko izvira le iz privilegirane pozicije, s katere kolobari pod očmi niso znak različnih nepremostljivih tegob, temveč modna muha. Šumski nekako okorno kolebajo med zmagovitim, napol nostalgičnim optimizmom in gnijočim nihilizmom, ki prežema današnji vsakdan. Če je za tovrstnimi akrobacijami trenje med motivoma dobrih starih časov in vere v spremembe, komu je potemtakem sporočilo namenjeno: tistim, ki podočnjake nosijo in so jih nosili iz čiste nuje – ali tistim, ki si jih nadanejo, ker so v modi? Ali, bolje rečeno, do koga se bo to sporočilo potemtakem sploh prebilo? Bo komu počil film? Ali bo, kakršna je pač nuja materialnih razsežnosti današnjega sveta, prvi šel nazaj na šiht si delat podočnjake, drugi pa si jih bo zavoljo družbenega udejstvovanja pač narisal? Šumski tu zavzemajo odmaknjen položaj – z eno nogo na vsaki strani ločnice. V takšnih okoliščinah sporočilo nove plošče učinkuje bolj kot nekakšen privesek – Šumski svoj dolgoletni staž zagotovo upravičijo že s samostoječimi, prefinjenimi kompozicijami, njihova brezkompromisno drugačna pozicija pa ne potrebuje pretiranega dokazovanja. Sej nima veze. Ti samo poslušaj in pleši dolgo v noč, bodo od tega zjutraj podočnjaki.

 

Naslovna fotografija: Milan Manojlović – Mance