SUN ARAW: Belomancie

Sun Ark / Drag City, 2014

Kalifornijski glasbenik Cameron Stallones, katerega najnovejši izdelek njegovega samostojnega projekta Sun Araw poslušamo v današnji Tolpi bumov, je v miljeju zahodnoobalnega lou-faj glasbenega ustvarjanja že docela situiran avtor. Svoje glasbeno znanje je na začetku kalil v Magic Lantern in Pocahaunted, obeh varovancih založbe Not Not Fun, ki že dobro desetletje pluje med meditativnim drounom, eksperimentalnim popom in psihedeličnim rockom sedemdesetih, kasneje pa je v solističnem projektu Sun Araw – kateremu ostaja zvest od leta 2008 vse do danes – začel analizirati bolj dubersko naravnane in eksperimentalno zastavljene zvoke, ki vse od svojih začetkov oscilirajo na relaciji hipnagogičnega lou-faja in nareverbiranega novorockovskega idioma. Tega Sun Araw nemalokrat začini še s svojim zamegljenim, a ravno zato prepoznavnim vokalom, kjer besedila tekstov bolj kot predstavniki logosa delujejo kot zvočni pejsaži, katerih semantična vrednost je na trenutke že pravzaprav nična.

Album Belomancie je sedmi polnopravni album Sun Arawa, če izpustimo kopico manjših izdaj in nekaj sodelovanj, od katerih je največ zvočnega prahu dvignila kolaboracija z jamajškimi roots reggae legendami The Congos, ki jo je Sun Araw sfural skupaj z losangeleškim modularnosintesajzerskim droun eksperimentatorjem M. Geddes Gendrasom in jo izdal pri založbi RVNG Int. Album, ki ga poslušamo danes, v seriji prej omenjenih sedmih dolgometražcev sicer predstavlja odmik, vendar gre – kot bomo videli s kratkim orisom prejšnjih izdaj – pri tem zgolj za radikalizacijo že slišanega zvoka.

Izdaje Sun Arawa že od vsega začetka sodijo v bolj improvizacijsko jedro zahodnoobalnega lou-faj vala, saj so po avtorjevih lastnih besedah sestavljene teksturalno in ne narativno, v njih ni niti zasnutkov refrenov, temveč so na začetku le skrajno ponavljajoče se strukture. Obenem tovrstna struktura dopušča odprte prostore, znotraj katerih lahko glasbenik bolj suvereno in hitreje spreminja dinamiko, lahko povleče nove rdeče niti, ki se zdaj razpletejo, zdaj preprosto padejo, drugič pa kot zavozlan klobčič vztrajajo od začetka pa vse do konca komada. Album Belomancie sicer sledi osnovni glasbenikovi zastavitvi, vendar se prej omenjena odprtost še radikalizira, saj tista strukturna mesta, ki jih je Sun Araw poprej zapolnjeval z reverbom in subovskimi linijami, sedaj fizično ostanejo odprta, torej zvočno prazna in nezapolnjena. Pred poslušalca je tako postavljeno radikalno izpraznjeno ogrodje nečesa, kar bi lahko imenovali avtorski zvok Sun Arawa. Čeprav se tovrstna fraza sliši lepo, pa ni povsem resnična, saj se s tovrstno spremembo strukture spremeni tudi sama oblika zvoka, ki smo ga bili navajeni. Če smo na Ancient Romans iz leta 2011 slišali še redno perkusivno akcijo, nizke base, ambientalne pade, dolge reverbe in tu in tam prisotne zvoke saksofona in na On Patrol iz leta poprej poleg tega še vseskozi ponavljajoče se strukture, nam je tokrat predočen improvizacijski sestav, znotraj katerega poleg matric le težko najdemo ponovljen zvok. Vsaka ponovitev, ki se nam kot taka zazdi, je z nekim minimalnim odklonom spremenjena, pohitrena ali zgolj popačena s tem ali onim efektom. Zdi se, da, bolj kot prej, zvoki postajajo diskretne enote, se pojavljajo le tu in tam, vsekakor tudi skupaj, vendar pri tem nikdar ne pride do vsefrekvenčne zapolnitve, kot smo to pri Sun Arawu lahko opazovali poprej.

Prejšnja plata Inner Treaty iz leta 2012 se opazno približuje liniji najnovejšega albuma Belomancie, le da – retroaktivno gledano, kajpak – lahko opazimo, da gre za manj radikalen odmik od polnosti k praznini, ki pa kot taka seveda ni prazna, temveč enako pomenonosna kot zapolnjenost. Album Belomancie, ki je marca letos izšel pri glasbenikovi založbi Sun Ark, je tako Sun Arawovo glasbeno pot pripeljal do lastnih meja, jo nadgradil tudi z zvočnimi posnetki in jo zapisal še bolj eksplicitnemu improvizacijskemu idiomu. S tem je album Belomancie bolj kot prelom na širši sceni jasno nadaljevanje – in pravzaprav vedno podrobnejše raziskovanje - začrtane avtorjeve poti, ki pa je svoj zanimiv glasbeni idiolekt že dokazala.