Sunwatchers: Sunwatchers

Castle Face Records, 2016

SUNWATCHERS STOJIJO V SOLIDARNOSTI Z RAZLAŠČENIM, OSIROMAŠENIM IN RAZJARJENIM LJUDSTVOM TEGA SVETA.

V današnji posvečeni recenziji v oddaji Tolpa bumov pod drobnogled postavljamo istoimenski album newyorškega kolektiva Sunwatchers. Ti so se na sceno primajali tipično »od spodaj«: izjemno počasi, z docela neaktivno promocijo, prek posamičnih poznanstev in z gradnjo baze podpornikov na podlagi prepričljivih koncertnih nastopov. Ob napovedi, da bodo Sunwatchers izdali debitantsko ploščo pri znameniti založbi Castle Face Records, ki nas zalaga s svežimi razgrajaškimi rockerskimi in punkerskimi odvodi, je postalo jasno, da jih je podprl ožji socialni krog na čelu z lokalnim založnikom, s tem pa so se proti njim začela obračati večja števila ušes.

Jedrna peterica Sunwatchers se je tekom let zbrala okoli dveh članov, kitarista Jima McHugha in saksofonista Jeffa Tobiasa, vseeno pa težko govorimo o konstantni zasedbi. O tem pričajo tudi zasluge soizvajalcev na albumu, ki so na koncu pripisane vsega desetim glasbenikom, med drugim tudi Davu Harringtonu iz zasedbe Psychic in drone violinistu Jeannannu Dari. Glasbenemu kolektivu Sunwatchers skupni imenovalec kot inspiracija predstavlja znameniti saksofonist Albert Ayler. Po njegovi skladbi Sun Watcher so tako povzeli ime zasedbe, njegove zvene z začetka sedemdesetih let pa so vzeli kot podlago za razvijajoči se žanrski slog, baziran na strogo inštrumentalnem igranju, a prepojen s prefinjenim kitarskim diapazonom in drajvom psihedeličnega rocka.

Glasbena izdaja, ki je pred nami, je, kot sami pravijo, »trenutna glasbena akumulacija« njihovih bivših zasedb in njihovih združenih glasbenih vplivov. Člani zasedbe redno službujejo tudi kot spremljevalni glasbeniki zasedb drugih vodij, denimo nedavno preminulega freejazzovskega saksofonista Arthurja Doylea, ki jih je navdihnil za eno izmed ključnih skladb albuma, priredbo klasične Schumannove skladbe Eusebius. Ta na albumu po petnajstih minutah treh uvodnih skladb neprekinjenega znašanja distorziranih kitarskih napevov in saksofonske gonje umiri tempo albuma in nastavi drugačno nadaljevalno tonaliteto, ki se še jasneje izvrši v naslednji 9-minutni skladbi Ape Phases. Čeravno v njej pričakujemo gonjo podobno uvodnim trem skladbam, nas v dolgem vrhuncu pripeljejo do izredno dobrodošle ekspresivne in odprte rockovske forme, predihanih pljuč, osvobojene psihedeličnih okvirov.

Kritike, ki so večinoma hvalospevi albumu, pretežno ne izpostavljajo sledečega: album Sunwatchers ni bil posnet načrtno z namenom izdaje albuma. Tu torej nimamo opravka s konceptualno razdelano ploščo, temveč s prvimi obdelanimi posnetki skupine, ki služijo kot projektni arhiv dokumentacije. Za album bi lahko rekli, da je prepojen s poskusi raznolikih glasbenih usmeritev, ki najverjetneje nikoli nimajo namena steči se v eno samo. Dodatna poudarka velja nameniti še ponavljajočim se motivom in pa tonaliteti tajskega psihedeličnega rocka, denimo zasedbe Khun Narin, ki glasbo Sunwatchers še dodatno začini.

Za konec omenimo še dve posebnosti, ki izstopata ob podobi kolektiva Sunwatchers. Prva je naslovna ikona ameriškega rokoborca Čednega Jimmyja Valianta, ki bi ga ironično volili za predsednika Združenih držav. Poleg te je očitna še aktivistična drža glasbenih posvetil brezdomnim in zatiranim ljudem, ki se verjetno bolj kot v glasbi odraža v njihovi zavezi samoniklim gibanjem in izrazom ljudske volje. Hvalevredno, a velja si ponavljati meje navdušenja in pričakovati njihove nadaljnje projekte.