Supersilent 13

Smalltown Supersound, 2016

Zadnja plošča norveškega tria Supersilent je, kot vse pred njo, naslovljena z zaporedno številko, ki ustreza številu studijsko ali v živo posnetih improvizacij. Tokrat so zvok zajeli iz ozvočenja, kar nakazuje na nadaljnji razvoj razmisleka o zvoku in prostoru, ki ga vršijo že slabih dvajset let. 

Legendarni kvartet, ki je v letu 2009 postal trio, saj ga je zapustil bobnar Jarle Vespestad, sestavljajo trobentač Arve Henriksen, producent in elektroničar Helge Sten, ki ga poznamo pod imenom Deathprod, ter klaviaturist Ståle Storløkken. Pri nas smo imeli pred dvema letoma priložnost slišati Henriksena v Klubu Cankarjevega doma, Supersilent pa so se tu oglasili pred dvanajstimi leti. Kar nekaj časa oziroma prostora nas torej loči od neposrednega soočenja z zvočnostjo trojca Supersilent. Njihov jezik, ki je bil že takrat poln in bogat, pa so do sedaj še razširili in nocojšnji album je drobec dosega tria v vseh njegovih pojavnostih.

Trio je ploščo posnel v letu 2014, kmalu po izidu dvanajstke. Izpostaviti pa gre dejstvo, da je njihov zadnji izdelek izšel pri drugi, mali, a prav nič provincialni založbi Smalltown Supersound. Za razliko od prejšnjih, ki so se držali uveljavljene Rune Gramophone. A koncept zasedbe ostaja nespremenjen. Vse skladbe so improvizirane in ustvarjene brez predhodnih in poporodnih pogovorov ali dogovorov. Kot na nekaterih prejšnjih ploščah si tudi tokrat inštrumente prosto izmenjujejo in tako ustvarjajo polje enotne vseprisotne zvočne krajine. 

Čeprav so zvoki na tej plošči razdeljeni v devet segmentov in v maniri zasedbe naslovljeni z enotnim celim številom in zaporednimi decimalkami, tako da njihovo diskografijo beremo kot katalog ali pa znanstveno razpravo, je plošča precej enovita. Segmenti se sicer razlikujejo po sami zvočnosti, nekateri se nagibajo k bolj kaotičnim in kakofoničnim pokrajinam, drugi zvočijo v bolj tihi, filigranski smeri, spet tretji mešajo lirične odseke s konkretno glasbo in še bi lahko naštevali, pa bi težko prišli do konca. Na tem mestu je zanimivo tudi vprašanje sporočilnosti tovrstne glasbe, ki se spretno izmika opredeljevanjem in uokvirjanjem. Namera ostaja skrita ali pa je avtorici teksta nerazvidna.  

Vseeno nam trinajstica ponuja kar nekaj zanimivih momentov, predvsem v delih, v katerih se trojec bodisi umiri bodisi bruha zvočne domisleke. Tako nam Supersilent ponujajo umešano godbo, ki ne le odpira vrata v pretekle svetove zasedbe, temveč nas ob tem pušča obnemele, z zmedenim izrazom na obrazu. Kljub temu, da smo od Supersilent vajeni marsičesa (tu ne gre izpustiti precej izjemne šestice, ki je požela tudi veliko kritiških priznanj), je nocojšnja plošča ponovno presenečenje. Tako v smislu celovitosti zvočne izkušnje in povezanosti akterjev kot tudi prevpraševanja zakaj, od kje in komu taka glasba?