Surfer Blood: Pythons

Warner Bros., 2013

Zdi se, da je leta 2009 spevnejše sfere alternativne kitarske godbe prevevala ena sama beseda: plaža. Izza vsakega vogala so kukali Wavves in Best Coast, z The Drums smo se množično odpravljali surfat, hkrati pa so tudi zasedbe, ki niso bile ravno plažne, pogosto nezasluženo končale z mivko med prsti in s slamnikom na glavi. Surfer Blood so bili še posebno lahka tarča, če ne zaradi imena zasedbe in prvega singla Swim, pa zaradi dejstva, da so prihajali iz sončne Floride. Pozornejšemu ušesu je bilo sicer kaj hitro jasno, da njihovi kitarski riffi vsaj toliko kot surf rocku dolgujejo zvoku zasedb Pavement in Built To Spill ter da so njihova besedila precej bolj introspektivna od mantričnega žebranja o travi in soncu, ki je prihajalo iz ust Beth Cosentino in Nathana Williamsa.

Astro Coast iz leta 2010 je bila resnično kvalitetna plošča, polna spevnih singlov in melanholičnih narativ o niansah medosebnih odnosov mladih odraslih, v tem slogu pa se je odvrtel tudi EP Tarot Classics iz leta 2011. Sedaj imamo pred seboj drugo celovečerno ploščo Pythons, katere izdajo je pospremilo precej nepotrebnega diskutiranja o zasebnem življenju frontmana Johna Paula Pittsa. Če že, bi se kot poslušalci morali osredotočiti predvsem na to, kako se Pittsove izkušnje odražajo v njegovem tekstopisju. V preteklosti nas je namreč znal navdušiti s preprostimi, a ilustrativnimi in sporočilnimi vinjetami, ki so z zavidljivo lahkotnostjo pričarale specifične občutke, kraje in spomine. Tokrat je ubral malce bolj posreden pristop, ki na prvi posluh izpade neosebno, celo abstraktno, ob poglobitvi pa se pomeni metafor in parabol začnejo jasniti. V vsakem primeru verzi kot sta ''the hounds of hell need love and care, the hounds need organs and limbs to tear'' in ''the apples are as sweet in the nosebleed seats'' iz otvoritvenega komada Demon Dance ostanejo v spominu. Za vsak slučaj je Pitts svojemu vokalnemu arzenalu dodal še agresivno, skorajda hardcoreovsko kričanje, ki najbolj izstopa na sicer izjemno spevnemu singlu Weird Shapes.

No, saj speven je tako ali tako spet celoten album. Surfer Blood so resnično nadarjeni za pisanje nalezljivih, instantno všečnih melodij. Včasih pozabimo, kako prijetno je poslušati ploščo, na kateri so produkcijski prijemi in instrumentalno poigravanje le okrasje na vrhu trdnih avtorskih temeljev. Pogosto se namreč zgodi, da zasedbe svojo identiteto gradijo predvsem na poigravanju s teksturo, strukturo, besedami, imidžem in dizajnom. Te elementi so seveda ključni pri oblikovanju celostne zvočne podobe glasbene zasedbe, hkrati pa ostaja jasno, da so napev, riff, hook in pesem kot taka tiste stvari, ki resnično povlečejo poslušalca v magični svet spevne kitarske muzike oziroma popa v širšem smislu.

Na plošči Pythons, ki traja le dobre pol ure, je 10 pesmi. Poleg dveh že omenjenih bomo slišali še Gravity, ki v duhu celotnega izdelka kombinira blažje, z reverbom prepojene kitarske leade z bolj agresivno distorziranimi kitarskimi linijami. I Was Wrong je počasnejša power pop pesem v stilu komadov zasedbe Weezer, Squeezing Blood se s solažo in vznesenim zaključkom približa hard rocku, Say Yes To Me pa deluje izrazito poletno. Blair Witch in Prom Song sta vrhunca druge polovice plošče, med njima pa najdemo še balado Needles In Pins in komad Slow Six.