Syclops: A Blink Of An Eye

Bubbletease Communications, 2013

Samosvoji Maurice Fulton tudi dobrim poznavalcem house glasbe predstavlja misterij. Je tih in zadržan. Nerad daje intervjuje. Ko izda album, ne pove nikomur. V svoji karieri je uporabljal vsaj deset različnih psevdonimov, med drugim tudi Syclops. In ne glede na to, kaj ustvari - pa naj bodo to skeletni plesni ekskurzi ali eterične bizarnosti, zmeraj ustvari presežek. Brez oglaševanja, brez hypa in brez piar puhlic.

V današnji Tolpi bumov ne bomo odstopali od tega Fultonovega nazora: v besedi se bomo na kratko uvedli v osnovne koordinate njegovega sveta, nato pa predvsem poslušali njegov drugi album pod psevdonimom Syclops, imenovan A Blink Of An Eye. Fulton, ki velja za enciklopedista disco, EBM in funk godbe, je v zadnjih desetletjih zaslovel z neponovljivo pretanjenim občutkom za interpretacijo teh vplivov znotraj house šablone. Zbirka jeklenih house bomb in jazz fusion preigravanj to mojstrstvo zgolj potrjuje. Na tem albumu namreč avtor brsti od ustvarjalnosti: vsaka kompozicija je mala mojstrovina zase, ki z največjo hipnostjo in lahkoto spreminja taktovski način, umetelno žonglira z ritmičnimi variacijami, menjuje ključe in fraze kot za stavo in obenem še referencira vsaj 30 let zgodovine plesne glasbe. Rezi delujejo predvsem po načelu „kdor čaka, dočaka“; ob prvem poslušanju namreč na trenutke sicer dajo vtis povsem zadržanih, skoraj kot preveč prostornih in golih DJ-orodij, nato pa se po minutah vzhičenja ter čakanja razcvetijo v značilno fultonovsko blaženost. Najboljši primer omenjenega je drugi komad s plošče, imenovan Jump Bugs, ki se začne kot zelo skop diktat sintetiziranih piskov, robotskega volčjega zavijanja in jacka, konča pa kot ekstatični funky house zlate dobe. V skladu z zgodovino house glasbe so karnevalska tolkala ritem mašin, glitchanje, lomljeni ritmi, nebeška atmosferika in igriv pristop h komponiranju obvezen del vsake njegove pesmi in navkljub ponavljanju zvočnih označevalcev tvorijo neverjetno raznoliko, a konsolidirano celoto. Med njimi po slovesu iz klubskega življenja najbolj odmeva Sarah's E With Extra P, ki z enim najbolj nezaslišanih, nesramnih, domiselnih in ironičnih breakdownov preteklega desetletja še najbolj slepim predoči Fultonov glasbeni genij.

Zato ne bomo izgubljali besed za opis nečesa, kar morate slišati. In to čim prej, še posebej če vam je všeč house glasba. Tipično nenapovedan Fultonov album in deset komadov na njem namreč predstavlja neprecenljiv doprinos temu desetletju, ki kaže zrelega avtorja na vrhuncu svojih ustvarjalnih moči. Njegov Syclops, ali Kiklop po naše, sicer na trenutke gleda odločno v eno smer. Ampak presneto, da vidi več kot mi vsi skupaj.