TAKAFUMI MATSUBARA: STRANGE, BEAUTIFUL AND FAST

Regurgitated Semen Records/GCBT Records, 2019

Življenje in njega naključja. Pisalo se je leto 2014, ko je vokalist zasedbe Gridlink Jon Chang javnosti sporočil, da se bendov kitarist Takafumi Matsubara poslavlja zaradi posledic možganske kapi. Po kapi je imel namreč popolnoma paralizirane prste na levi roki in deloma tudi grlo, zato so zdravniki sklenili, da kitare ne bo več igral – in je tudi ni, kitare se ni dotaknil celih sedem mesecev svoje rehabilitacije. A kaj naj bi pomenilo živeti, če ne ravno večno premagovanje samega sebe. Matsubara se je torej kasneje lotil treningov karateja, čeprav mu je zdravnik odsvetoval aktivnosti, pri katerih bi se lahko poškodoval, vrnil pa se je tudi k igranju kitare. Že res, da ni več zmogel z enako spretnostjo obvladati devetstrunskega inštrumenta, zato se je vrnil na osnovnih šest strun, a nič za to, kot bomo lahko slišali v nadaljevanju, je tudi s šeststrunsko kitaro zmožen odigrati obilo čudovitih rifov.

Rehabilitacija ni bila lahka, Matsubara je v začetku lahko igral le kakih deset minut v kosu, preden se ga je lotil grozljiv glavobol. Z leti je nato napredoval, v veliko pomoč mu je bilo igranje z Nicholasom v projektu Retortion Terror, sam je namreč v začetku igral zgolj z enim prstom, Nicholas pa se je bobnanja še učil. Skupaj sta hitro napredovala, Matsubara si je, ob pomoči karateja, naposled precej dobro opomogel in se lotil naslednjega glasbenega projekta, solo projekta, za katerega je porabil kar štiri leta. Gre za edinstven poklon grindcoru, album namreč vključuje precej lepo število grindcorovskih gostovanj prijateljev Matsubare, nič pa očitno ne nastane brez smrtnih žrtev, album je namreč tudi posvečen umrlemu Heeju Chungu, nekdanjemu članu japonskega grindcore benda Unholy Grave.

Podajanje teh informacij ni kar tako, razgrnili bi namreč radi, kako se je iz osebnega projekta razvilo precej več. Strange, Beautiful and Fast je album, ki čudovito povzame zgodovino grindcora in jo hkrati uspe poklopiti s sodobnostjo. Prav tako ne gre le za japonski grindcore, čeprav ob poslušanju lahko dobimo občutek, da je bil grind urezan prav po meri Japoncev. Ves grind če želite - od New Jerseya, Pensilvanije, do Nepala in Kyota.

Album sestavlja sedemnajst skladb, ki vsega skupaj tradicionalno ne presežejo štirideset minut, bogati ga dvanajst gostujočih bobnarjev, med drugimi tudi Balázs Pándi, ki smo ga pri nas videli recimo ob boku KK NULLA v Gromki pred nekaj leti, sicer pa je Pándi znan tudi po sodelovanju z bogom nojza Merzbowom. Na plošči gostuje še pet basistov in dvanajst vokalistov, med drugimi tudi Dylan Walker iz zasedbe Full Of Hell. Veliko gostujočih vokalistov demonstrira tudi naslednjo lastnost grindcora – pomembnost človeškega glasu, človeškega growla. Raznoliki vokali in različni jeziki albumu Strange, Beautiful and Fast prispevajo ravno toliko kot inštrumentarij bobnov, kitare in basa. Seveda pa so torej enako pomembni tudi blast beati, izjemno dinamični in zanimivi kitarski rifi Matsubare in podporne basovske linije.

Album otvorijo ubijalski kitarski rifi skladbe Stuttered Rope, ki ob vseh znanih okoliščinah delujejo, kot da so resnično komaj čakali dan izida plošče. Nadaljuje se v podobni maniri, z nekaj menjavami jezika – poleg angleščine slišimo še japonščino in nepalščino, kmalu pa se album nato razpre, ko svojo svetlobno hitrost nekoliko upočasni in postreže še z nekaj počasnejše preciznosti, ki s svojim, zdaj ne več samo jeznim, pač pa tudi odtujenim in žalostnim vokalom le še poglobi kompleksne dimenzije albuma.

Podobno album obogati tudi predzadnja skladba Abstract Maelstroms, ki je pravzaprav hip hop komad, in nakaže tudi na zgodovino razvoja teh muzik v devetdesetih, ko se je metal precej mešal tudi s hip hop kulturo. Za konec se seveda spet prelevi v nov odvod grindcora, da bi nas še zadnjič prehitela s hitrim tempom in nato pustila same z lastnimi mislimi, zadihane v tišini.

Naslov plošče Strange, Beautiful and Fast že tako zadostuje kot hiter opis grindcora s tremi besedami. Kaj pa hočemo, Matsubara se je poklona svojemu ljubemu žanru lotil preudarno, in ob mantri »Karate, Cats and Grindcore« z gotovostjo trdimo, da je uspel premagati samega sebe in nas je s svojim delom pustil za nekaj časa brez besed. Če bi želeli opisati, kako zveni grindcore, pa ne bi vedeli, kako, gotovo ne bi veliko zgrešili, če bi le do konca navili ploščo Strange, Beautiful and Fast, ki torej lahko deluje tudi kot katalog odvodov žanra.