Tetras: Pareidolia

Flingco Sound System, 2012

Prekaljeni ameriški bobnar Jason Kahn, izjemni švicarski basist Christian Weber in orglar Jeroen Visser se v svojih improvizacijah dotikajo izročil krautrocka, vesoljnih širjav Suna Raja in različnih repeticij in zamikov minimalizma, ki jih bodo v samosvojen izrazu predstavili tudi na odru Kina Šiška ...

Prekaljeni ameriški bobnar Jason Kahn, izjemni švicarski basist Christian Weber in orglar Jeroen Visser se kot trio Tetras na prvencu 'Pareidolia' v svojih improvizacijah dotikajo izročil krautrocka, vesoljnih širjav Suna Raja in različnih repeticij in zamikov minimalizma.   Te v samosvoji postopni gradnji nanašanja zvočnih elementov, drobcev in gmot gnetejo ter ponavljajo v razliki. Slednje dosežejo s prečenjem časa skozi rastoče pulziranje in postopno grajen groove, ki ga razpotegnejo in mojstrsko drobijo skozi daljše forme skladb, ne da bi pri tem izgubili njegovo osišče. Ja, s Tetras in ploščo 'Pareidolia' se podajamo na dolge proge zamaknjenosti, v kateri strižejo ušesa in hkrati migajo noge. 

Ritem in pulz sta v glasbi tria Tetras izhodišče, podstat, iz katere mojstrski improvizatorji  vstopajo na presečišče različnih žanrskih silnic. Te vznikajo iz samega ritma in pulza, pa najsi znotraj njega enakomerno pulzirajo v cikličnih, motoričnih ritmih, ga razpršijo in spremenijo v utripajoč suspenz skozi rastoči drone, ga vpnejo v tipičen rokerski pulz ali pa v jazzovske sinkope. Znotraj skrajno okleščenega vokabularja klaviatur, basa in bobna trio Tetras preko improvizatorske senzibilnosti iz malega stisne ogromno. Njihova glasba se namreč razvija postopoma, preko malih zamikov, sprememb v ritmu, s prehodom pulza v melodičnost, udarca v barvanje in pršenje ter dolgih akordov in podaljšanih tonov, ki širijo in podaljšujejo melodijo. Izkušeni glasbeniki so v treh letih obstoja tria Tetras svoj pristop povsem izmojstrili. Ameriški bobnar Jason Kahn je v osemdesetih bobnal v kultni ameriški progresivno rokerski ter  jazzovski zasedbi Universal Congress Of, se nato podal v Evropo, na Japonsko in nazaj ter v tem času postal eden ključnih ustvarjalcev v polju improvizirane glasbe, elektroakustične glasbe in polja field recordings. Njegova vrnitev k polnemu bobnarskemu kompletu v triu Tetras je pravzaprav navdušujoče presenečenje, saj nanj ni igral skoraj dve desetletji. Čeprav se v glasbi Tetras vpenja v izrazitejšo strukturo, pa v niansah mojstrsko ohranja smisel za filigransko prečenje in pršenje ritma. V tem mu sledi tudi  švicarski basist Christian Weber z bogatimi izkušnjami v sodobnem jazzu in improvizaciji, ki skozi basovski pulz obenem ustvarja mikro melodije, harmonska sozvočja in teksture. Jeroen Visser je nizozemski glasbenik, orglar in elektronik z zgodovino v tamkajšnjem avant rocku in punku. Nenazadnje je bil dolga leta tudi tonski mojster kultne zasedbe The Ex, zdaj pa je član zasedbe Pale Nudes. Vissen skrbi za harmonska dromljanja in opojne melodije, ki jih snuje z mislijo na dediščino minimalizma, hkrati pa jih vpenja v bolj hreščeči in hrupni rokerski milje. Če tega doseže preko elektronske manipulacije zvoka v obliki hreščečih zvočnih mas, pa se v teksturah pokaže njegova mehkejša manira, ki se razplamti skozi melodije in rife, ki nas po eni strani peljejo k opojni dediščini psihedelije in k motoričnemu funku zgodnjega krautrocka in space rocka. Hkrati pa nas Visser občasno zapelje tudi z reminiscencami na kakšen 'Four Organs' Steva Reicha ali kakšne zgodnje delo Terryja Rileya, da o vesoljnih izletih, ki jih je na klaviaturah in sintetizatorjih zvoka ustvarjal Sun Ra sploh ne izgubljamo besed. Prav skozi to zvočnost pa se Tetras oddaljujejo on neizbežne primerjave z avstralskimi The Necks. Če so The Necks za njihovo glasbo referenca sodobnosti, pa Tetras v sodobnem kontekstu lahko mirno postavimo tudi ob bok zasedbam, kot so Radian, Trapist, celo bolj eksperimentalno nastrojenim delom Američanov Oneida, v bližnji preteklosti pa dam roko v ogenj, da bi jih kratko malo ožigosali za post rock. Sorodnost tedanjim godbam Tortoise, Isotope 217 in drugim nenazadnje tiho pritrjuje tudi dejstvo, da je ploščo izdala čikaška založba Flingco Sound System. Zgodnji veji post rocka so botrovale tako izkušnje krautrocka, denimo zasedbe Can ter minimalizem Terryja Rileya in Steva Reicha. Ta zmes je ustvarila kreativno platformo za členjenje roka v devetdesetih.

Tetras to danes počnejo vrhunsko in povsem samosvoje, v svojem snovanju pa platformo peljejo na še neraziskane zvočne teritorije, ki jih beleži dvojna vinilna plošča, album prvenec 'Pareidolia'. To dosegajo skozi ritem in pulz, ki se nato plasti v melodije, teksture, zgošča in sprošča v veščem kompozicijskem loku, ki se nam razgrinja skozi trajanje, skozi dolgo formo, ki nas povsem posrka vase. Čeprav je na površini njihova glasba pulzirajoča zvočna gmota, pa vstop vanjo pravzaprav razkrije, da gre pri Tetras za filigransko muziko, glasbo nians. Ravno ta dvojnost pa je glavna odlika plošče 'Pareidolia'. 

Luka Zagoričnik

                                                                                                                                                                     Soundcloud