The Body & Dis Fig: Orchards of a Futile Heaven
Thrill Jockey Records, 2024
Dis Fig oziroma Felicia Chen je prva, ki se podpisuje pod tokratno ploščo. Izvira iz jazza in je le majhen črv Velikega jabolka onkraj luže – kjer je mimogrede nedavno sprejela tudi častno vabilo za didžejanje na slovitem Lot Radiu –, trenutno pa živi in ustvarja v Berlinu. Tudi tam ji je pripadlo gostovanje na ikoničnem HÖR-u, ki pa je zadnje čase bolj razvpit kot slovit za razliko od prizorišča v New Yorku. Organizatorji so namreč preklicali nekaj setov, ki so vključevali simbole v podporo Palestini. Čemu? Ker sta seveda oba ustanovitelja HÖR-a Izraelca, deloma pa tudi zato, ker je to Nemčija z nekoliko drugačnimi pravili igre. Žal je politiki tudi v klubu težko ubežati.
Vrnimo se k plošči. Kot smo že dejali, ima Dis Fig jazzovsko osnovo, zato smo lahko pričakovali, da bo njeno delo stremelo k eksperimentiranju in improviziranju, čeprav je svoje umetniške trude usmerila v elektronsko glasbo in didžejanje. Vendarle si jazz glasbenice običajno ne predstavljamo za DJ-pultom, temveč raje s kakšnim inštrumentom v roki. Toda, kot bomo še nekajkrat poudarili, je rdeča nit, ki veže obravnavane umetnike, prav upor konvencionalnosti, kalupom in začrtanim mejam glasbe.
Do česa takšna miselnost pripelje, je Chen jasno pokazala na pretresljivem in bolečem prvencu Purge pred petimi leti. Žanrska umestitev je odveč, z gotovostjo pa lahko rečemo, da ne gre niti za jazz niti za techno. Bolj kot to je nekakšna trda, groba in brezbožna zlitina, ki iz vseh Felicijinih vplivov pobere le tisto, kar je najbolj predirno. To ji koristi zlasti, ker njen nežen glas ne premore veliko ostrine, razen kadar kriči na vso moč.
Poleg tega je Chen komponirala skladbe za performanse, se povezovala z drugimi didžeji, najbolj pa izstopa njeno sodelovanje z The Bugom oziroma Kevinom Martinom. Glasbenik je znan pod kar nekaj imeni, kultna sta denimo njegov projekt King Midas Sound in prva plata Waiting For You, ki je izšla desetletje pred prvencem Felicie Chen, torej leta 2009. Z Martinom sta se združila leta 2020, kmalu po njenem debiju, in ploščo poimenovala In Blue. Predstavila sta se v luči electro duba, narco-dancehalla, ambientale in predvsem dooma.
Toda tu se skriva še ena skupna točka. Za nastanek plošče Orchards of a Futile Heaven je odgovoren tudi dvojec The Body, ki obstaja od leta 1999 in ima prav tako ameriške korenine. Toda mrežo lahko prepredemo še gosteje. Zakaj se je dvojec, ki ga sestavljata Chip King in Lee Burford, odločil prav za navidezno naključno Berlinčanko Dis Fig? Mogoče zato, ker imata tudi ta dva zgodovino sodelovanja z The Bugom, prav tako pa jih veže nepotešljiva potreba po brisanju žanrskih meja.
Pot si je dvojec The Body začrtal s sludge in doom metalom, pri čemer je Chip prispeval vokale in kitarske rife, Lee pa je že od nekdaj tisti tihi veleum, ki ustvarja ritmično podlago in vzdušje za komade. Vendar jima je to, da sta od prejšnjega tisočletja nanizala že več kot dvajset izdelkov in, očitno, še vedno ostajata v kondiciji, omogočilo, da se je njun zvok vztrajno razvijal. No, ne le pogostost izdaj, temveč tudi raznovrstnost sodelovanja z različnimi izvajalci je rezultirala v novih smereh benda. Ustvarila sta pravi zvočni kolaž, delčke katerega bomo povzeli z vtisi sodelavcev Radia Študent in tako na koncu dobili približno predstavo o odiseji njune glasbe, ki nam bo pomagala razumeti, kaj se v projektu dogaja danes.
To zvočno pošast je prvič skušal opisati kolega Luka Bevk leta 2014, ko je njunemu hrupovanju nadel oznako sludge doom. Temu je v sledečem letu Marko Karlovčec dodal še robato repetitivnost in nič dodatnega, ker je bil takratni projekt nadaljevanje prejšnjega, še vedno pa sta sodelovala z bendom Thou. Po enem letu so se znova pojavila odstopanja, ki jih je Andrej Dujc opisal kot prostaški pop, dodal pa, da naslednji projekt zveni kot teroriziranje skozi godbo, ki se izrazi v nenehnih vrtoglavicah. To obdobje zaznamuje prehod iz analogne v bolj elektroniki naklonjeno glasbo, kar je posledica nenavadnih sodelovanj, ki so zanju postala značilna. Nato se jima je na plati I Have Fought Against It, But I Can't Any Longer pridružila Lingua Ignota, ki je s svojim glasom v pesem vnesla ceremonialnost, hkrati pa tudi nov odtenek pogube. Plato, usmerjeno bolj k semplanju, Sara Šabjan pojmuje kot terapevtsko poslastico, ki po vsem hrupu komadov na zadnjem kulminira v katarzično govorjeno besedo. Nato je Pavel Lipovšek v luči novega sodelovanja govoril o srhljivo jasnem trdem hrušču, Luka Hreščak pa je glasbo opisal kot nekaj takega, kar slišimo še danes: sluzasta, distorzirana dekadenčna klofuta.
Kaj bomo torej kolažu pripeli mi? Sodelovanje z Dis Fig predstavlja novo poglavje za člana The Body, rezultat pa je naravna posledica njihovega iskanja novih globin in težkosti. Ko so na kopnem dosegli ničlo, se je nadmorska višina njihove glasbe spremenila v podmorsko globino, zašli pa so v takšna brezna, da na albumu poslušamo implozijo njihovega notranjega sveta. Mešanica človeškosti glasu Dis Fig in elektronske mašinerije je kot terminator, ki poslušalcu s fluidnostjo komadov sledi povsod, da ga (lahko) anihilira.
V duhu sodelovanja z Linguo Ignoto, ki je bila za ideje dvojca The Body prikladna in preudarno izbrana, ceremonialnost petja ohranja tudi Dis Fig, ki je koralno skandirala že na prvencu Purge. Toda distorziran, cvileč vokal se v isti obliki kot na plati z Linguo Ignoto pojavi tudi tukaj, kar ga uveljavlja kot nek znak prepoznavnosti, da sta glasbo ustvarjala The Body. To je še najboljše, kar lahko povemo o tem artefaktu, ker se ne ponovi le na prejšnjih projektih, temveč tudi na več skladbah tega, zato deluje kot prežvečen koncept, ki bi ga dvojec morda lahko počasi opustil. Ko ga slišimo prvič, je srhljiv in zanimiv, potem pa deluje kot jump-scare, ki se nikoli ne konča, postane dolgočasen, nadležen in nekoliko smešen. Repetitivnost hitro posrka pretresljivost učinka, poslušalec namreč preprosto postane utrujen od presežka dražljajev.
Doom se najbrž mora končati v pogubi, zato kaže, da bolj, kot dvojec The Body zori v svojem ustvarjanju, bolj člana iščeta glasbena zavezništva, s katerimi lahko kot preroka temačno, kultno naznanjata konec. Notranji občutki sodelovalnega projekta The Body & Dis Fig so postali lastno bitje ter se konkretizirali v obliki albuma, ki organsko diha ter gazi po tesnobi, bolečini in obžalovanju kot zdrizasti simbiont/lik Spider-Manovega Venoma. Na poslušalca se zlahka prilepi, izpusti pa ga malo težje.
Tolpo bumov je pripravil vajenec Grega.
Prikaži Komentarje
Komentiraj