The Body: I've Seen All I Need To See

Thrill Jockey, 2021

Dobrotljivi portlandski duo The Body je do danes skoval nabor žanrsko pestrih in atraktivnih izdaj, lahko bi rekli pravi multidimenzionalen sveženj glasbenih pretresov s sluzastim doomerskim epicentrom, kjer glasnost obstaja zgolj kot abstraktna slutnja. Preprosto nepošteno bi bilo, če bi tandem omejili s kakršnim koli žanrskimi mejami, največkrat pa se pojavi nastavek doom in sludge metala. Vrtoglavi žanrski razpihi in stilski skoki čez plot so za duo nekaj povsem običajnega, najsi bo to zvito semplanje, ritmično elektronsko kalupiranje, orkestralno lepotičenje ali neprizanesljive kitarske pridige in nojzerske molitvice. 

Večkratno soustvarjanje in vneto širjenje zvočne palete, med drugim z grinderji Full of Hell, s sludge metalci Thou in industrijskimi težkokategorniki Uniform, je rodilo kar nekaj odličnih izdaj. Nazadnje, leta 2019, je dvojec streljal prav s slednjimi, in sicer na beatovskem albumu, prepojenem z industrijo in nojzom, Everything That Dies Someday Comes Back. Zagotovo je vredno omeniti tudi solo izdajo iz leta 2016, No One Deserves Happiness, ki je brezkompromisno gnusen pop album - v najlepšem možnem pomenu besede. Jasno je skratka, da se tandem The Body, kar zadeva zvočne metamorfoze in stilsko pestrost, nerad na kakršen koli način omejuje. Izdaja, ki jo obravnavamo v nocojšnjem terminu Tolpe bumov, nedvomno ni zvočno najbolj raznolik izraz dvojca, je pa gotovo teksturno najizrazitejši. Z distorzirano dekadenčno klofuto za sabo nemara pusti močnejši pečat kot vsi prejšnji poskusi. 

I've Seen All I Need to See je naslov novega albuma in že v prvem komadu, A Lament, se srečamo z motivom doneče zvočne samodestrukcije in vseobsegajočega razkroja, ki album vseskozi zaznamuje in v celotno zvočno podobo vdolbe tisto izrazito globino in monumentalno vrednost. Miks je namreč tako gost in rezek, da se zdi, ko da navzoči nojzerski izlivi razpadajo pod lastno težo. Glasba na albumu pulzira, se prekinja in ruši sama vase ter z neprizanesljivim volumnom zahteva poslušalčevo absolutno pozornost. Vse to sestavi poslušalsko izkušnjo, ki je obenem neznosno ostudna in vznemirljivo privlačna. 

Opisane značilnosti močno spominjajo na ameriški dvojec Have a Nice Life in njegov kultni prvenec Deathconsciousness. Seveda gre pri njem za občutno drugačno stilsko maniro, a tudi pri njem je šlo za izrazito parajočo atmosfero in samorazkrajanje v zvenu. Pri obeh zasedbah je pomembna produkcijska metoda, ki bi jo na prvo žogo lahko označili za disfunkcionalno, vendar predstavlja le dodatno orodje za ekspresijo. Hrapavi odmevi in razpadajoči motivi postanejo del glasbe, še več, glasbo obrnejo samo vase, jo postavijo v kontrapunktično razmerje z lastnim obstojem in poženejo v bitko, v kateri je sama sebi največji sovražnik. Intenzivnosti nove plošče The Body bi lahko primerjali s kakšnimi japonskimi monoliti harsh nojza, ali malenkost prizanesljivejšimi rafali bendov kot so Boredoms ali Lightning Bolt.

Med vsemi omenjenimi bendi in gobami pa The Body z novo ploščo najdeta precej edinstveno mesto. Res je, da je atmosfera zoglenela, instrumentalno podnožje albuma pa robato in neizmerljivo glasno, ampak skupna gmota se nikakor ne zdi nepremišljena ali sama sebi namen. Pri tem je v veliko pomoč prav dejstvo, da duo na albumu ne razpolaga z najbolj raznolikimi zvočnimi linijami, še posebej ne v primerjavi s prejšnjimi izdajami. Zvočna slika je zgolj izrazito neposredna kitarsko-bobnarsko-nojzerska eskapada, ravno dovolj skalkulirana, da ne preide na nevarno polje monotonosti.

Če plata poslušalca ne pritegne z uvodnimi komadi, ga bržkone ne bo nikoli, a če povleče, povleče zares. Obenem je neznosno ostudna in vznemirljivo privlačna. Vmes je nekaj groova in headbangerskih momentov, denimo v komadih Eschatological Imperative in The City Is Shelled, a če nismo že od začetka kos bučni dekadenčni nevihti, ki prevladuje, ti nimajo pravega efekta. Zdi se, da je črno-bela instrumentalna taktika v povoju samodestruktivnega vzgiba tista, ki naredi zvočno sliko izdelka tako grandiozno in zagotovo najvplivnejšo v bendovi diskografiji.