THE BRIAN JONESTOWN MASSACRE: The Brian Jonestown Massacre

V tokratni Tolpi bumov se bomo posvetili najnovejšemu albumu skupine The Brian Jonestown Massacre z istoimenskim naslovom The Brian Jonestown Massacre. Gre za že njihov osemnajsti album. V zadnjih petih letih so izdali kar štiri nove plošče, en EP in dva albuma sodelovanja s Tess Parks. Novi The Brian Jonestown Massacre pa je izšel 19. marca letos pri založbi A recordings, založbi, ki je v lasti frontmana zasedbe Antona Newcomba.

Zasedba The Brian Jonestown Massacre je gotovo zaslovela v 90. letih prejšnjega stoletja, ko je izšel film Dig! V tem filmu je dobro predstavljena zgodba dveh bendov, naših današnjih The Brian Jonestown Massacre ter The Dandy Warhols, film pa temelji predvsem na prikazu tekmovalnosti frontmanov obeh zasedb, Antona Newcomba in Courtneya Taylorja. Veliko ljudi se je po ogledu tega filma spraševalo, ali je Newcombe sploh še živ, in nekako so dvomili o prihodnosti benda, saj je njihova situacija prikazana katastrofalno, Newcombe pa na nitki s preživetjem odvisnosti od alkohola in ostalih substanc. A dejansko je Newcombe že od nekdaj znan po svojem ekstravagantnem obnašanju in tako tudi ni čudno, da se je pod imenom The Brian Jonestown Massacre do zdaj predstavilo že več kot 40 posameznikov, edini ustanovni član, ki je torej obstal ves ta čas, pa je sam Newcombe. Na novem albumu sicer nastopijo: Sara Neidorf za bobni, Heike Marie Radeker z basom, Hakon Adalsteisson s kitaro in seveda Anton Newcombe z različnimi inštrumenti in vokalom.

Najnovejšo stvaritev skupine The Brian Jonestown Massacre je po mnenju tukajšnje recenzentke treba obravnavati iz dveh različnih izhodišč. Po eni strani absolutno kot samostojno stvaritev znotraj žanra psihedelije, po drugi strani pa tudi kot osemnajsto ploščo nekega benda in torej razmisliti tudi o sami dramaturgiji njihovih plošč.

Glede na to, da gre za stvaritev znotraj izvajalsko precej zahtevnega glasbenega žanra, lahko z gotovostjo trdimo, da gre za vrhunsko stvaritev Newcomba in njegovih že naštetih tokratnih pajdašev znotraj benda. Plošča predstavlja izvstno izpeljane komade, spretno zavite v psihedelični zvok z nujno potrebno izvedbeno natančnostjo vsakega glasbenika. Tako denimo v komadu Remember Me This začutimo odlično izgrajeno naracijo, ki pripelje do urejenega kaosa inštrumentalne igre, kar je točno tisto, kar psihedeličnim bendom zagotavlja hkrati vrlino in posebnost. Na albumu, ki sicer vključuje samo 9 pesmi, najdemo tudi balado We Never Had A Chance, v kateri se Newcombe ponovno izkaže tudi kot izvrsten pisec besedil, s svojim značilnim načinom podajanja vsebine pa vsakič znova zapali do te mere, da z lahkoto ponovno obrnemo plato in si zasukamo stran B.

Če pa se obrnemo še k drugemu zornemu kotu, s katerega je smiselno razmišljati o novi plošči, se moramo torej vrniti nazaj v zgodnje obdobje benda The Brian Jonestown Massacre, v katerih so najbolj zasloveli s komadi, kot so Anemone ali If Love Is A Drug, I Want To OD. In tudi s tega vidika hitro ugotovimo, da plošča The Brian Jonestown Massacre spet sega na ta njihov najvišji nivo, ki se je dogajal v začetku njihove kariere in je kriv za njihov prodor na širši trg glasbene industrije. Nekateri kritiki bi morda to razumeli kot nazadovanje, vendar je po drugi strani to tudi prvovrstna kvaliteta benda, ki je nikakor ne zmore doseči kar vsak. Predvsem pa je vsak ne sprejme. Na albumu Don’t Get Lost iz leta 2017 se je bend denimo poigral z elektronskim zvokom, a žal nekako ni zvenelo prav. Ne zgolj v smislu tega benda in, če hočete, branda The Brian Jonestown Massacre, temveč je nekaj umanjkalo izdelku kot celoti.

Res je, tako njihova besedila kot sama zvočna podoba benda v splošnem zvenijo precej depresivno, a s tem pridobijo tudi svojstven čar. Na tokratnem albumu nas z otvoritveno pesmijo Drained kar malo prelisičijo, zvokovna podoba namreč za trenutek tu deluje skoraj veselo, na nek način nosi določeno podobnost z izrazom benda INXS. To je primeren in premišljen uvod, ki pa nas le še katapultira v svet The Brian Jonestown Massacre v letu 2019. In tja vas bomo na valovih Radia Študent v tekoči uri katapultirali tudi mi.