THE BUG: FIRE

Ninja Tune, 2021

Težko je govoriti in pisati o čemer koli, ne da bi človek vsaj namignil na apokalipso, ki se trenutno odvija in za katero se zdi, da traja že celo večnost. Tudi ob tej priliki se temu ne bomo mogli izogniti, a ob glasbi, ki si jo bomo privoščili v nocojšnji Tolpi bumov, imamo vsaj dober razlog za to. Poslušali bomo nov album z naslovom Fire britanskega producenta Kevina Martina, ki ga poslušalci Radia Študent zagotovo poznate vsaj po njegovem umetniškem imenu The Bug. Čeprav je kot producent vseskozi aktiven in redno izdaja nov material pri različnih projektih, pa ni Kevin Martin, alias The Bug, solo albuma zares izdal že sedem let. Njegova zadnja solo plošča Angels and Devils je tako pri Ninja Tune izšla že daljnega leta 2014. In ne pretiravamo, ko rečemo, da so bili takrat drugi časi, zato je izdaja nove solo plate, primerno naslovljene Fire, lepo presenečenje, ob katerem med internetnimi reakcijami zagotovo ni manjkalo ognjenih emojijev.

Svojo kariero je The Bug začel že v 90. letih, še preden je dubstep, kot ga poznamo v zadnjih dveh desetletjih, postal popularen oz. sploh obstajal. Njegova prva plošča, Tapping the Conversation iz leta 1997, je zgrajena okoli ogrodja takrat zelo popularnega hiphopa. A že takrat so se kazali prvi znaki fascinacije nad temačnimi atmosferami, ki so z leti postale ena izmed glavnih značilnosti, ki jih pričakujemo od Martinove glasbe. Poleg sound system ready basov, seveda. V svoji več kot 20 let dolgi karieri se je preizkusil tudi kot del raznih zasedb, denimo v zgodnjih GOD in Techno Animal, bolj sveža pa je v spominu gotovo zasedba King Midas Sound, v kateri poleg Kevina Martina sodelujeta še poet Roger Robinson ter japonska vokalistka in tekstopiska Kiki Hitomi. Omeniti gre tudi tesno sodelovanje z izraelsko MC-jko Miss Red, saj je glasbenik sproduciral praktično vse njene večje izdaje. Glede na njuno tesno sodelovanje v zadnjih letih je morda presenetljivo, da je na plošči Fire ne najdemo med gostujočimi MC-ji, čeprav je v resnici ne pogrešamo, saj gostujoči MC-ji in MC-jke odlično opravijo svoje delo. Flowdana smo v komadu Pressure na Radiu Študent že pofočkali v RŠ Hitu, poleg tega pa ga slišimo še v komadih Hammer in Bomb. Moor Mother nam v komadu Vexed razloži, da »she didn’t get dick for free«, Nazamba pa nas čez gomazeč, masten riddim v komadu War izobrazi o različnih vrstah vojne.

Plošča Fire je zadnja v triptihu plošč, ki ga je The Bug začel leta 2008 s ploščo London Zoo in nadaljeval leta 2014 s plato Angels And Devils. Zadnjo, Fire, je začel ustvarjati že pred pričetkom pandemije, saj je že takrat občutil, da je svet poln terorja in da stvari pošteno uhajajo izpod nadzora, pandemija pa je bila ob vsem tem le še češnja na vrhu gore sranja. Plato začne tesnobna vinjeta poeta Rogerja Robinsona, ki nam pričara leto štiri po štetju, ko je šlo vse u kurac. Navadili smo se jesti hrano iz pločevink, sveže pridelana hrana se le redko dobi na črnem trgu, PCT-ja ni več, če nisi C, si T, pri čemer je T »terminated«. Nato pa The Bug že v naslednjem komadu zaneti ogenj, ki ne pojenja vse do zadnjega komada, ko Roger Robinson svoje verze posveti žrtvam požara stolpnice Grenfell leta 2017. 

Feni Bugovega sodelovanja z Miss Red na plati do neke mere slišimo že znane producentske prijeme, ki jih Martin uporablja zadnjih nekaj let. Ob tem si po eni strani mislimo, da mu morda zmanjkuje idej, vendar se je hkrati obdal z vrhunskimi MC-ji, ki skupaj z The Bugovo težko produkcijo pričarajo nov nivo temačnega vzdušja. Četudi so beati do neke mere znani, niso slišati kot slabša verzija nečesa dobrega. Ne, The Bug je mojster v tem, da svoje kvalitetne ideje ohranja dobre, njegova produkcija vedno ostaja na nivoju, ki se z leti le še dviguje. Ne bi bili pravi ereševski recenzenti, če ne bi malce pogodrnjali, kako ni na plati v bistvu nič zares novega. Martin res ni izumil novega žanra, a hkrati ob poslušanju plate glasnost v slušalkah ojačamo do maksimuma in ga odvajbamo v službo. Kajti iti v službo ob glasbi The Buga je precej bolj veličastno kot pa kar tako, na suho. Predvsem pa nas prvič v precej dolgem apatičnem obdobju, ko nas nič več zares ne zanima in smo že siti in naveličani vsega, spet zamika, da bi vključili radar za morebitne nastope v živo, nekje, kjer bo orng sound sistem, da nam The Bugovi DNK spreminjajoči basi dodobra prerešetajo dvojne vijačnice.