THE BUTTERTONES: GRAVEDIGGING

Innovative Leisure, 2017

Maslene kitarske linije in idemo! bobni so zvok petčlanske kalifornijske zasedbe The Buttertones usidrali že z njihovim drugim dolgometražcem American Brunch. S tokratnim protagonistom Tolpe bumov, albumom Gravedigging, ki je izšel letos pri losangeleški založbi Innovative Leisure, pa se zvočna paleta skupine nadalje definira skozi podrejenost na trenutke predominantnemu saksofonu in drznejšim vokalnim prijemom Richarda Araize. Tako songwritersko, kot tudi izpovedno in narativno so se The Buttertones od skoraj dolgočasnega prvenca do danes razvili v precej zanimiv bend.

Dosedanje recenzije album Gravedigging rade označijo kot cinematičen. To je lasnost njihove glasbe, ki se očitno odraža tudi v njihovi dodelani video produkciji. Videospota za Sadie’s a Sadist in Matador, bi tako glasbeno kot vizualno zlahka umešstili v kak Tarantinov spin na špageti western ali kam v zakladnico osladnih B-filmov.

Že imena skladb se slišijo kot naslovi šund romanov (Pistol’s Whip, Geisha’s Gaze, Moroccan Monsoon), sci-fi stripov (Neon Cowboy, Two-Headed Shark, Ghost Safari) ali žalostno-erotičnih filmov (Sadie’s A Sadist, Matador, I Ran Away, A Tear For Rosie). Glasbeni vplivi na The Buttertones so tako raznoliki, da bi se njihova glasba lepo usedla v katerokoli obdobje od petdesetih let dalje, pa bi kljub temu (ali pa morda prav zato) v letu 2017 izpadla precej sveže. Koherentnosti zvočne podobe plošče navkljub niti dva komada ne zvenita dolgočasno enako, precej organsko jim uspe prepletati garažni rock z doo-wop-om in post-punk z rockabilly estetiko.

Prva za album napisana skladba je bila Matador, ki je zasedbi odprla prehod v bolj temačne vode s skoraj klišejsko seksapilnim južnoameriškim pridihom, kakršnega uspešno kanalizirajo na primer kalifornijski kolegi The Growlers. Minimalistične saksofonske linije tukaj zagotovo pripomorejo k razgibanju surovih surf kitarskih zvokov in s tem učinkovito prispevajo k melodični plati tokratnega The Buttertones zvoka. In če že ne moremo ubežati primerjavam, opišimo The Buttertones kot mešanico The Cramps rockabillyja, punk drže The Clash in retro estetike založniškega prijatelja Hannija el Khatiba, ki se gladko zmeša z mehkobo klasičnega soula. Stilski drajv sodobnikov Tijuana Panthers se zlije z misteriozno atmosfero divjega zahoda filmske glasbe Ennia Morriconeja. Občasne vokalne akrobacije v smeri višjih tonov in srhljivi vibrato v nižjih registrih so še en element, ki nam je znan iz tistih starih grozljivk, ki so daleč od grozljivega.

Čeprav je cela poza rahlo pretirana in bi bilo The Buttertones enostavno očitati kakih 40 let zastarelosti, se teh pet prikupno grdih kalifornijskih dečkov zaenkrat trdno drži svojih retro načel. Gravedigging morda ni presežek glasbene produkcije, a v poplavi kalifornijske surf in indie scene gotovo ponudi par zanimivih in svežih obratov. Vredno bo slediti, kam bo The Buttertones odneslo z naslednjim albumom, do takrat pa bo poletne road-trip-plejliste polnila plošča Gravedigging ...