THE CANYON OBSERVER: NØLL

Založba Kapa, 2018

The Canyon Observer se po dveh letih in pol – v svojem aktualnem, (okvirno) tretjem obdobju delovanja – vračajo spet preobraženi, spet z novim bobnarjem. Bend je po precej omejenem obdobju trajanja koncertnega predstavljanja svoje predhodne plošče FVCK sporazumno izpljunil bobnarja Simona Intiharja. Izredno talentiranega Intiharja, ki je veliko prispeval k razvoju zasedbe v obdobju plošče FVCK, je zamenjal Bojan Varga, ki smo ga predhodno poznali predvsem po delovanju v bendu Y. Hočeš nočeš je ta rošada verjetno ključna, ko pride do tehtanja poti razvoja zasedbe oziroma njihove nove glasbe. Tako je kljub temu, da sam bend tej rošadi ne daje posebne teže, takšna poteza je bila zanje ključna predvsem v smislu vzdušja v bendu, v smislu napetosti – tudi kreativne napetosti –, ki so jo po pričevanjih z zamenjavo Intiharja uspešno, organsko sprostili.

Pomemben kontekst za novo ploščo NØLL je torej celotna zgodba o tem, kako so The Canyon Observer v obdobju plošče FVCK začeli s ključnim spreminjanjem svojega izraza in kako so nato v obdobju po FVCK te spremembe z novim bobnarjem na novo kontekstualizirali, osmislili ter se seveda organsko – na novo usmerili. Prva ključna razlika razvidna že iz seznama skladb je povprečno trajanje komadov, ki so z novo ploščo precej krajši. Morda je to taktična poteza izvršena v odnosu do pogostih kritik primerjave njihove glasbe z izrazi drugih podobnih bendov, ki delajo na pretežno daljšem, bolj doomerskem razvoju kompozicij, bendov, ki napetost in aranžmajske tokove muzike utemeljujejo na minimalistični napetosti znotraj razvoja kompozicij. Tu se novi NØLL najpomembneje razlikuje od predhodnega dela benda. Novi komadi so skoraj v celoti zavrgli potrebo po minimalistični gradnji, veliko bolj temeljijo na praktično hardcorovski, agresivni prenapetosti v odnosu med riffovjem in ritmom. V tem so The Canyon Observer z NØLL izvedli ključen premik, ki ga gre brati predvsem v zanimivi relaciji do predhodnega dela benda. Ključna točka kvalitete albuma FVCK je bila namreč ravno v tem, kako so post metalski minimalizem soočili s kitarsko in bobnarsko vsebino, ki je od tipične gradnje odstopala ravno v black, sludgerskih, proto hardcorovskih odvodih. To je bila tudi točka albuma FVCK, ki je zasedbo najmočneje opolnomočila v odnosu do uvodnih EP-jev, s katerimi so ob naporu oblikovanja osnovnega zvoka in dinamike zasedbe največ škode utrpeli ravno (lenobni) riffi in podrobna ritmično/dinamična vsebina.

The Canyon Observer so torej z novo ploščo skoraj popolnoma odstopili od epskih ambicij dolgih, počasi razvijajočih se komadov in vsega zasvojljivega, deliričnega, trpečega suspenza. Idej in motivov je tokrat bistveno več, veliko več je tudi eklektičnega stilskega pustolovstva, takšnih in drugačnih vložkov, ki ploščo naredijo precej raznoliko in pravzaprav ovinkasto, morda celo usmerjeno v linije art kitarskih žanrov. V njihovih lastnih rokah produkcije, ki jo je tokrat po predhodnih poskusih z velikimi mednarodnimi imeni v celoti prevzel kitarist Gašper, pa zadeva tudi v zvočnem smislu zares dobro zazveni, daje občutek izdelanosti in tega, da so uspeli vsaj izenačiti ambicije, ki so bile v tem bendu že od začetka zelo visoke glede na povprečje.

Dejstvo je, da The Canyon Observer kot kompleksno sestavljena glasbena entiteta predstavljajo precej sintetičen organizem, ki ga na poti časa lahko konkretno sledimo skozi razvoj zvoka in glasbe na ploščah ter na odrih. V njihovem primeru gre resnično za bend hkrati ambicioznih in talentiranih posameznikov, ki so se spravili vkup, da bi ustvarili močno entiteto z velikim potencialom, ta pa s časom dokazuje, da je zmožna tudi prerasti samo sebe kot zgolj vsoto sestavnih delov. Nova plošča je predvsem to – uspešna regeneracija oziroma celo nadgradnja po izgubi uda in konsolidacija posameznih ustvarjalnih tendenc v enoten izdelek brez redundantnih niti, česar tudi s FVCK še ni bilo mogoče reči. Hkrati je potrebno razumeti, da The Canyon Observer niso najbolj roots bend, da se torej pretirano ne obremenjujejo s pristnostjo, alternativno identiteto, duhovi in moralo, ki preganja scene in infrastrukture, da to nikoli ni bila njihova ambicija. So predvsem pragmatičen bend, njihov pragmatizem pa v osnovi sloni na ljubiteljskem igranju težke glasbe, v čemer so preprosto zelo sposobni. Z novo ploščo po FVCK še enkrat dokazujejo, da so najverjetneje le sami tisti, ki si lahko postavijo meje. Potencial je dokazano ogromen. Posel, svet, življenje in šihti so seveda vsakdanje zajebani oziroma pač slabe okoliščine, a vse različne umetelne meje entitete The Canyon Observer lahko vsak trenutek tudi padejo ...