The Cyclist: Bones In Motion

Leaving/Stones Throw, 2013

Potenca v spalnicah ustvarjene glasbe očitno ne jenja. V to nas vsakič znova prepričujejo odlični in samosvoji zvočni posnetki, dotoku katerih iz vseh smeri kar ni in ni videti konca. The Cyclist je še eno novo ime, ki je nedavno tega obkrožilo elektronski levo-polni svet, za to pa je v največji meri zaslužen prav njegov drugi album, Bones in Motion, ki mu bomo prisluhnili v danajšnji Tolpi bumov.

Za psevdonimom The Cyclist vse od svojih poznih najstniških let in prvih resnejših glasbenih podvigov stoji severnoirski producent Andrew Morrison. Zdi se, da Andrew nikoli ni bil del neke lokalno podprte scene. A ker je aktiven v določenih medmrežnih sferah, ne čudi, da so se mu poti že zelo kmalu prekrižale z do neke mere specifičnimi založbami z druge strani luže. Njegov prvenec, Bending Brass, je na kaseti založila zahodnovirginijska založba Crash Symbols; letos pa ima med drugim za seboj turnejo s kolegoma iz krogov založbe Leaving Records, Matthewom Davidom in Divo.

Videti je, da ima Andrew kljub svoji mladosti relativno izdelano vizijo zvoka, ki ga skuša ustvariti. Na svojem blogu tako pravi, da je The Cyclist poskus približati se času v elektronski glasbi, ko bi vse zvenelo topleje: kot Throbbing Gristle v bolj tehnoidnih pesmih, morda nekaj podobnega temu, na kar sta naletela Boards of Canada na plošči Geogaddi, a v nekem drugem pomenu, z bolj izostreno plesno potenco New Order. Táko glasbo je bilo potrebno narediti in še naprej jo je potrebno delati, dodaja. Svoj mali veliki eksperiment zaenkrat imenuje utrip magnetofonskega traku, pri čemer pa je ta morda celo eno od ključnih sredstev, s pomočjo katerega mu omenjeno toplino dejansko uspe ujeti.

Že na začetku uvodnega komada, Feel Beauty, smo nemudoma soočeni z analognima šumom in distorzijo, neizpodbitno rdečo nitjo plošče Bones In Motion. V ušesa najprej priplavjo mehke in zaznavno zavijajoče melodije, vzporedno s tem pa kosti zgane sicer odločen, a ne nujno povsem v ospredje potisnjen house ritem. Kasneje se izkaže, da ima slednji v primeru večine pesmi predvsem vlogo počela gibanja, ki pod površjem skupaj z basom daje osnovo za ritmične permutacije. Te se, vključno z vzorčeno melodiko, znotraj posameznih pesmi pojavljajo izmenjaje - nekatere nenadoma, druge zlagoma – in na enak način tudi izginevajo. K naštetemu je treba prišteti še kup izčiščenih, a – paradoksalno - kljub temu distorziranih zvokov in odmevov, ki bolj ali manj potopljeni v miks švigajo po stereo sliki in s katerimi The Cyclist odpira prostor za nekoliko drugačno dojemanje osnovne melodike in ritmike. Nenazadnje so občasno tu še subtilno dodani govorni in vokalni vložki; kdaj kot odlomki iz retro filmov, drugič v prvi vrsti kot dinamični melodični pripomoček.

Andrew sicer ne skriva dejstva, da se za zvočno podobo svojih posnetkov zelo potrudi. Ko opisuje svoj delovni proces, omenja zlasti snemalne seanse analognih, večinoma mehansko generiranih zvokov, ki jih zajema neposredno na magnetofonski trak. A s tem šele začne pripravljati peskovnik za kasnejšo režijsko igro. Sledijo namreč nešteta premetavanja s traku na računalnik in nazaj, vmes pa posnetke razkosava, vzorči, obrača, razteguje, ponovno vzorči in tako naprej. Za povrh Andrew ne skriva niti tega, kakšna tehnična sredstva pri tem uporablja. Tako na notranji strani CD izdaje najdemo natančen seznam digitalne in analogne opreme, vključno z med profesionalnimi tonskimi tehniki niti malo cenjenim mikrofonom Behringer XM8500. Nesramno pošteno.

Plošča Bones In Motion je pravzaprav izbor posnetkov, ki so v Morrisonovi spalnici nastajali tekom leta 2011. Z izjemo zadnje, zasanjane pesmi Sleeping, so vse skladbe predstavljene v časovnem zaporedju nastanka in razdeljene v dva večja sklopa. V prvi polovici se zvrstijo za odtenek bolj melodične in recimo da svetlejše kompozicije. Tem sledi kratek, a v bistvu presenetljivo izstopajoč prelom. Na pesmi Another Exploitation se namreč v vsega dobri minuti odvije umirjena in dokaj linearna melodična kompozicija, katere sestavni del je tudi zmerno naefektirani, verjetno kar Andrewov vokal. V nadaljevanju se ponovno vrnemo v poskočnejše tirnice, pri čemer je druga polovica plošče namenjena nekoliko temačnejšim in bolj grobim prijemom. Na tem mestu lahko poleg omenjenih šuma in distorzije kot eno od poglavitnih skupnih lastnosti obeh večjih sklopov pesmi izpostavimo svojevrstno mantričnost, ki onstran navidezne ritmične monotonosti pri nadaljnjih poslušanjih vsekakor odpira marsikatero na bežni posluh nezaznavno dimenzijo.

Skoraj eno uro trajajoč album bo torej z večih perspektiv kot nalašč za spremljavo k dolgim poletnim dnevom. Naj za konec dodamo le še, da je The Cyclist v nedavnih intervjujih že omenjal prihajajoče kratkometražne izide novih materialov, zaradi česar bo tudi v bližnji prihodnosti vredno preveriti utrip njegovih magnetofonskih trakov; do takrat pa prepustimo svoje kosti gibanju.