The Dirtbombs: Ooey Gooey Chewy Ka-Blooey!
In The Red, 2013
Mick Collins, rockovski guru iz Detroita, je leta 1992 ustanovil The Dirtbombs kot enega izmed številnih bendov, s katerimi je delal po klavrnem razpadu The Gories, slavnega pionirskega lo-fi garage r’n’b benda, s konceptom, da s tem bendom izživi vse najbolj divje glasbene fantazije. Z dva bobna, dva basa ter Collinsovo rezko, nafuzzirano kitaro in soulovskim vokalom v središču glasbe, si The Dirtbombs niso postavljali nobenih posebnih žanrskih omejitev in so se pogosto podajali v jasno opredeljene stilske vaje – v overground so prodrli z albumom soulovskih priredb Ultraglide In Black leta 2001, po dveh dokaj ekletičnih avtorskih albumih, ki jih je skupaj držal predvsem značilni zvok skupine, so presenetili z albumom, ki je bil posvetilo zgodnjim elektronskim technom beatom, ki so nastali v njihovem mestu. Zdaj, dve leti po tem stilskem izzivu, se oseminštiridesetletni Mick Collins vrača z novim, tokrat avtorskim albumom, na katerem se konceptualno posveča bubblegum rocku, ki ga je v otroštvu vpijal med gledanjem risank v sobotnem jutranjem programu.
Na Ooey Gooey Chewy Ka-blooey! Collins in njegova banda z odliko opravijo glasbeni test. Deset pesmi, ki trajajo vsega trideset minut, se ponašajo s privlačnimi rifi, spevnimi, zapomnljivi refrenčki in všečnimi melodijami, ki gredo v uho in zlezejo pod kožo na enak način, kot je podkožno učinkoval album Ultraglide In Black, njihovo čaščeno in zloščeno rockersko posvetilo soulu. Godba se opira na skladateljski slog skladateljskega dua Kasenetza in Katza, vsebuje pa tudi dobrodošle odmike od tega stilskega jedra, ki učinkujejo dopolnilo in skladno. Vse je prav prijetno sladko in sončno, zapoprano z organskim kontrolirano distorziranim zvokom Collinsove kitare.
Album odpira zapeljiva basovska linija, ki se ji pridružijo tolkala, preden Collins priključi svoj značilni kitarski fuzz v skladbi Sugar on Top, ki se zaključi v mantri – Mala ima ljubezen s sladkorčkom na vrhu. Druga, lahkotna Crazy for You, ki se ziba v ritmu ljubezni, je bržkone ena najboljših pesmi izpod peresa Micka Collinsa. It’s Gonna Be Alright je še eden »cukrček«, Hot Sour Salty Sweet se spogleduje z glam rockom. V sredino albuma postavljena Jump and Shout, ki obilno jemlje iz refrena pesmi Mony Mony, je z basom in bobnom voden komad za višek dogajanja na plesišču. Baročna z oboo obogatena pop balada The Girl On The Carousel je pesem, ki jo bosta Collinsu vsak zase zavidala brata Gallagher iz Oasis. Podžigaška Hey Cookie zveni kot standardna udarna Dirtbombs pesem z bazičnim skupinskim spremljevalnim petjem, drgnjenjem dveh bobnov ob dva basa, Sunshine Girl pa je poskočna in gladka na enak način, kot so se bubblegum popu klanjali Ramones. S harmonijami bogata, psihadelično kičasta No More Rainy Days je lep intermezzo pred zaključno, s pihali napolnjeno beatlovsko, beach boysovsko, predvsem pa v življenje zaljubljeno in zelo skrbno aranžirano We Come In the Sunshine.
Ooey Gooey Chewy Ka-blooey!, ki je v kontekstu letošnje rockovske letine unikaten album, v mnogih pogledih prinaša najbolje od Micka Collinsa – je stilsko in konceptualno jasno postavljen, a vseeno dovolj avtorski in dovolj drugačen. Na njem The Dirtbombs obravnavajo tako rekoč vse bistvene elemente bubblegum pop žanra, a vendarle ohranjajo svojo lastno zvočno identiteto. Ooey Gooey Chewy Ka-blooey! je speven in sladek, a še vedno prav lepo začinjen, lahek, a obenem sporočilen album, ki ima tisto tako zelo želeno značilnost dobre pop godbe, da s svojimi pesmimi in s svojim nalezljivim vzdušjem lahko neopazno zleze pod kožo. To pa je bistvo pop glasbe. Všeč vam bo.
Prikaži Komentarje
Komentiraj