The Dirty Dozen Brass Band: Twenty Dozen

Savoy Jazz, 2012

Po petintridesetih letih delovanja The Dirty Dozen Brass Band še vedno dokazujejo, da pihalna sekcija paše tako rekoč kamorkoli. Ali pa vsaj povsod tja, kjer se utegnejo na dolgoletni glasbeni poti znajti. Opazovalci, ki k njim zaidejo iz kakšnih drugih glasbenih tokov, zlahka podcenijo zarez, s katerim so The Dirty Dozen Brass Band  revitalizirali brass godbeništvo, saj so ga že tako zgladili z raznorodnimi žanri, da bi jih bilo mogoče umestiti na več koncev, morda celo v samo glasbeno mašinerijo. Puristi po drugi strani seveda stojijo na nasprotnem bregu, a to je debata za kakšno drugo priložnost. Dejstvo je, da so odločilno vplivali na današnjo popularnost tovrstne dobrovoljne godbe v zahodnem svetu in tega jim nihče ne more vzeti.

Os, po kateri se kolektiv giblje, bi res stežka zožili brez kakršnih koli krivic. Na zadnjih ploščah je evidenten zajem iz bazena afriških godb, s Twenty Dozen morda še za odtenek bolj, če izvzamemo obvezno fankijaško dozo, ne gre pa tudi brez chicaškega bluza.  Twenty Dozen naj bi nastal po podobnem principu kot njihov peti album iz leta 1991 - gre za album Open Up: Whatcha Gonna Do for the Rest of Your Life, na katerem si je vsak član izbral oziroma ustvaril eno kompozicijo, ki so jo potem družno aranžirali. Mednje padejo še obvezne priredbe, s katerimi se tovrstne zasedbe zelo rade poigravajo. V uho najbolj bode, kako čudno, prepevanje Soul Makosse Manu Dibanga, ki se nato izkaže za priredbo hitiča barbadoške izvajalke Rihanne, kar je konec koncev svojevrsten obrat. Sicer korektno odigrana priredba je žrtev “štancanja” izvirnika po vseh mogočih občilih, nekaj podobnega pa je moč reči tudi za izvedenko When the Saints Go Marching In. A to so vse stalnice na albumih The Dirty Dozen Brass Banda, s katerimi so si izborili status, kakršnega imajo danes.

Ena od teh stalnic so tudi veličastni aranžmaji, tokrat celo s priokusom Fela Kutija, kjer pihalci lebdijo nad trdno ritem sekcijo, medtem pa gradijo celoten pulz z lastnimi ritmičnimi poudarki. Na splošno se zdi glasba, ki prihaja s plošče Twenty Dozen, povsem neobremenjena, kar se na nek način od starostnikov tudi pričakuje. Tople vode vsekakor ne odkrivajo, so pa še vedno sposobni svojstveno podati nekaj izvirnih kompozicij ali po svoje začiniti katero od odigranih priredb. Skratka, gre za eno bolj dostopnih plošč v njihovi kolekciji, ki pa že sama po sebi nikoli ni slovela kot nedostopna.