THE DOGMATICS: THE SACRIFICE FOR THE MUSIC BECAME OUR LIFESTYLE

Monotype, 2012

Za imenom The Dogmatics se skrivata pianist Chris Abrahams in klarinetist Kai Fagaschinski. Abrahamsa poznamo predvsem kot člana priljubljenega improvizacijskega drone jazz tria The Necks, Fagaschinski pa se udejstvuje predvsem na presečišču radikalnejših improvizacijskih in sodobno-kompozicijskih smernic. Ne ravno   samoumevna kombinacija ima to prednost, da rezultata njunega sodelovanja ni nujno lahko predvideti. No, izid je precej posebna zadeva, ki ustvari specifičen prostor poslušanja, kjer se križata domačnost zvenov in tekstur z globoko tujostjo ter pred-glasbeno senzibilnostjo.

Sicer pa plošča „The Sacrifice For The Music Became Our Lifestyle“  povzroči močno reakcijo že po vizualni plati. Naslikani motiv okostnjakov pod polno luno, v temačni soteski, ki kvišku držijo odtrgano glavo nekega nesrečnika, in tudi sam font napisov precej direktno parafrazira „old school“ estetiko naslovnic deathmetalskih plošč. Obenem pa naslov skriva tudi trpek komentar eksistencialne situacije ne-mainstreamovskih glasbenikov katerekoli denominacije, improvizatorjev pa še posebej. V paketu z naslovi posameznih komadov, za katere se zdi, da namigujejo tudi na poetiko marsikatere stvaritve Keijija Haina [keiđija hajna], vizualno-tekstualna plat tako ustvari nekakšno ozračje nejasnega simulakra, ki v taki obliki in s tako glasbo morda še nikoli ni obstajal.

Minimalistični pianizem, ki smo ga vajeni pri Abrahamsu je tukaj raztreščen na prafaktorje. Močna vloga repeticije sicer ostaja, a je intimni in zvočno neposredni situaciji primerno razpuščena, veliko časa pa tudi povsem odsotna. Sami prispevki pa se nahajajo v območju sproščene feldmanovske atonalnosti, kajpak s poudarjeno improvizacijsko subtilnostjo prisluha vsakemu odzvenu in potuhnjenim mikro-zvočenjem celotnega klavirskega telesa. Potuhnjeno mikro-zvočenje pa je v samem ospredju klarinetne igre Fagaschinskega. Dostikrat tišji od vinilnega pokljanja se njegov klarinet v potek vtira kot bobnenje smetarskega tovornjaka zunaj vadnice ali pa šumenje kurilne napeljave v stanovanju. Tam, kjer Abrahams suvereno tipka in v prostor spušča tihe surove klavirske tone, Fagaschinski enako suvereno, a skorajda neslišno šumi, frči, občasno pa tudi dronersko zabrni in cepi alikvote.

Rezultat je precej impresiven, nenavaden, neposreden in skrivnosten obenem. Navduši predvsem vtis razvezanosti in neobremenjenosti z glasbenostjo – kljub močni osredotočenosti, svojevrstnemu flowu, ki močno pelje naprej, ter, vsaj s strani klavirja, uporabi precej konvencionalnih glasbenih tonov. Svoje prispevata gotovo tudi način snemanja in sama situacija, v kateri je material nastal. Če prav razumem spremne informacije, naj bi posnetki nastali v kuhinji njunega prijatelja, ki je dobrodošlo opremljena s pokončnim klavirjem oz. pianinom. In ravno ta „kuhinjskost“ intimnega ozračja – tišina v kuhinji je drugačna od tišine kluba ali dvorane – postane ob poslušanju pomemben odtenek celote. V prvi skladbi „The Role Of The Sun Lay At The Heart Of The Problem“ tako Abrahamsovo hipno ubiranje notranjosti pianina zveni precej drugače od sofisticiranosti marsikaterega prepariranega pianizma.

„The Sacrifice For The Music Became Our Lifestyle“ je precej nenavadna plošča, z visoko ravnjo fascinacije in svežine tudi znotraj sodobno-improvizacijskih krogov. Skupaj s strašljivo a privlačno grafično opremo je torej večstransko in nediskriminatorno vabilo v ta zvočni svet.