The Drin: Today My Friend You Drunk the Venom
Feel It Records, 2023
Življenje na ameriškem srednjem zahodu oziroma midwestu že od devetdesetih let dalje na alter sceni predstavlja prav poseben ustvarjalski okvir. Na eni strani neskončna polja in grički, na drugi pa slinasti ostanki napredka, ki so padli z mize obeh poznokapitalističnih ameriških obal, zdaj pa tvorijo peščico industrializiranih mest. Po dolgem in počez se vlečejo meglice nedoločljive tesnobe, capljajoče daleč za tokom zgodovine. S tem sovpada tudi nedavno povečano število popkulturnih artefaktov in spletnih šal, ki so kot srčiko zblojenega midwesta naciljale in izpostavile Ohio – kraj, kjer gre vse narobe. Kratkomalo – če si iz Ohia, si ga najebal. Tako danes sočustvujemo s postpankerji The Drin iz Cinncinatija, ki so pri založbi Feel It Records nedavno izdali drugo plato Today My Friend You Drunk the Venom.
Ameriški srednji zahod je torej popoln kontekst za temno, umazano – a vseeno introspektivno muziko. Morda bi si mislili, da gre za mrgoleče gojišče postpankerskih odvodov – a pri tem gre za nedavne vtise. Celotna midwest scena je namreč najbolj znana predvsem po svojem emo obdobju iz devetdesetih let prejšnjega stoletja. Tista čustvena energičnost mathrockerskih starcev, kot so american football in Cap'n Jazz, pa je za kulsko in zdeprano mladino današnjega dne – med drugim tudi za The Drin – očitno passé. Namesto tega mladci raje skoraj po šolsko anahronistično ponotranjajo nekam prežvečena načela otopelega darkwavea in postpanka. Če povemo v slogu Letečega pilota: Damn, the midwest sucks. Fuck the nineties, we need to go back. Vsaj še bolj nazaj, če ne drugega.
Stopimo še mi korak nazaj – kdo sploh so protagonisti današnje recenzije? O njihovi glasbi smo pisali lani, ko je radijski kolega Izak Kermc recenziral bendov prvenec Engines Sing For the Pale Moon. The Drin so torej na sceni prisotni zadnjih nekaj let. Gre za postpankerski sekstet, ki je zrasel na zelniku multiinštrumentalista in pesmopisca Dylana McCartneya. Glasbenik je vrsto let ustvarjal sam, bil pa je tudi član številnih izvrstnih postpankerskih zasedb, med drugim The Serfs in Vacation. Na novem albumu, ki je tokrat konkretno nastal v okviru zasedbe, McCartneya spremljajo kolegi Cole Gilfilen, Dakota Carlyle, Luke Corvette, Ryan Sennett in Eric Dietrich. Obilno število članov v muziki sicer ne pride do pravega izraza – velika večina kompozicij sledi klasični postpankerski 4-track formuli, pri čemer spominja na debi Engines Sing.
McCartney se je očitno zaradi travmatičnih asociacij, ki spremljajo njegov priimek, karseda oddaljil od pop-rockerskih viž. Namesto tega se je popolnoma posvetil krautrocku in postpanku, s katerima je izkušnje nabiral že v okvirih drugih bendov. Te temeljne filozofije ponavljanja, mehaničnosti in sive, težke melanholije pa docela prežemajo tudi novo plato Today My Friend You Drunk the Venom. Ja, prav imate – res bi moralo pisati drank. Ampak jebiga, sej smo v Ohiu. Značilno midwestersko obupano in tesnobno zvočno kuliso album ponudi preko preprostih vodilnih motivov rahlo distorzirane bas kitare. Ta predstavlja dobro krojeno, trampolinsko osredje – od njega se odbijajo melanholični sintetizatorji in žagaste kitare. Čez podlage meandrirajo šepetajoči, momljajoči, včasih celo kričeči vokali. Ta manični, kdaj skoraj nojzerski cirkus pa povežejo in prizemljijo prefinjena tolkala. Prav ritem sekcija je tista, ki nas od komada do komada drži v šahu – diktira namreč, ali jadramo po psihedeličnih širjavah nemških sedemdesetih, stokamo od obupa na umazanih ulicah postpankerskega Manchestra, ali pa celo primešamo nekaj duba.
Ko ob poslušanju razmišljamo o slogovnih vzporednicah, se nam poleg velikanov kalibra Joy Division v glavah zvrsti cela serija manj poznanih izvajalcev. Klišejskosti in anahronizmom se The Drin v veliki meri ne izogibajo – bolje rečeno, na albumu se posvečajo tako kanonu kot tudi relativni obskuri. Nekaj svoje pekočine tako pridajo vplivi s sanfranciške postpankerske scene osemdesetih let prejšnjega stoletja. Sekstet je gotovo poslušal Chrome in bendov prelomni album Half Machine Lip Moves ali pa Minimal Mana in album Safari. Če bi izpostavljali pomanjkljivosti, bi lahko dejali, da so se The Drin svojih vzornikov lotili s preveliko mero previdnosti – na plati bi stežka izpostavljali neko valovanje vrhuncev in fillerjev. Today My Friend You Drunk the Venom je skoraj preveč popoln amalgam, brez vidnih razpokic ali nepravilnosti – istočasno pa vseeno dovolj krhek, da se s silo dolgotrajnega poslušanja ali podrobne analize razlomi na koščke. Postpankerska zlitina teh stresorjev ne prenaša preveč dobro – potolče jo predvsem pomanjkanje neke svojstvene, drinovske linije.
Nova plošča The Drin je tako ena tistih plat, katerih teža izkušnje v večinski meri počiva na poslušalčevih plečih. Lahko se analitično posvečamo zvočnim kontrastom, ki nenehno poplesavajo med psihedelijo in melanholijo, a od tega bomo imeli bore malo. Poslušalstvu pitje strupa načeloma odsvetujemo, ampak za tale album bo šilce prijalo. Če se bolj sproščenega uma podamo na to dobre pol ure dolgo dinamično poslušalsko izkušnjo, ugotovimo, da je v tem kontekstu načeloma vse okej. Čisto okej – noben presežek, kvečjemu neke vrste zvesto posvetilo pozabljenim raritetam. Rifaže so okej. Vokali so okej. Besedila itak ne pridejo do izraza zaradi zavestne kreativne odločitve – ki je, itak, čisto okej. Album Today My Friend You Drunk the Venom najbolje cenimo, če ga doživljamo in poslušamo združenega z njegovo midwestersko resničnostjo – z resničnostjo, ki se v vsem svojem obupu obrača v smeri temačnih, darkerskih osemdesetih. Kot nakazuje že sama naslovnica, The Drin kurijo duhove preteklega časa v udobju svojega suburbanega, cincinnatijskega dvorišča. Občutek povoženosti, brezupnosti, apatije – mogoče so za McCarneyja tovrstna stanja že a priori tako zelo vsakdanja, da je izpostavljanje socialrealističnih tematik koruznega pasu le še simbolična meglica – prikaz neke konkretne, a preveč izmuzljive resničnosti, za katero se je preprosto treba zateči k nostalgiji. Dovolj filozofiranja. Poslušalska izkušnja, črno na belem: »Fak, predstavljaj si, da žviš v Ohiu.«
Uredniški izbor
Napovedi
Prikaži Komentarje
Komentiraj