The Evil Usses: Muck

Stolen Body Records, 2018

Tokrat se v Tolpi bumov drugič v slabem letu dni posvečamo bristolski zasedbi, bendu The Evil Usses, o kateri smo besede točili že lanskega avgusta, ko smo obravnavali njihovo izdajo Amateur Pro Wrestling. Tokrat pa v tem terminu gostimo njihovo tretjo ploščo, Muck, še pred izidom, ki je napovedan za 13. april, saj se bodo The Evil Usses to sredo zglasili v klubu MKNŽ v Ilirski Bistrici in nato še v četrtek na odru kluba Channel Zero na Metelkovi.

The Evil Usses gre šteti med projekte sila izvežbanih glasbenikov, ki so se srečali kot posamezniki s skupnimi študijskimi ambicijami. So tudi del zanimivega mladega bristolskega kolektiva Bloom, ki deluje kot platforma za druženje in promocijo skupka mladih zasedb, aktivnih v mestu. Bristol je znan po živi kreativni glasbeni sceni, katere bistvena lastnost je precejšnja raznolikost in sposobnost reprodukcije mestu imanentnega stila, ki stil hkrati je in ni ... Ne gre namreč za resnično žanrsko ali jasno stilsko sliko, morda gre prej za vzdušje in zgolj nekakšno bližino, referenco, ki jo je v delih različnih bristolskih zasedb iz različnih miljejev vselej nekako čutiti v odnosu do glasbene zgodovine mesta, kar je pravzaprav lepo izrazil že kolega Jaša Bužinel v nedavni recenziji izdaje drugačnega bristolskega kolektiva Young Echo.

Tako se ne moremo čuditi dejstvu, da je diskografija benda The Evil Usses med drugim zaznamovana tudi s produkcijskimi dahi članov zasedbe Portishead, ali da je tako v glasbi The Evil Usses kot v glasbi druge in drugačne bristolske zasedbe BEAK> slišati vplive krautrocka, odvodov progresivnega in psych rocka ter celo elemente minimalističnih, repetitivnejših motivik, izraslih iz kulture hip hopa, ki so skupaj zaznamovali izrazito bristolski fenomen trip hopa. Nova plošča zasedbe The Evil Usses – Muck podobno kot njena predhodnica vseh teh nastavkov ne prevaja v nič strašno pretresljivega. Zvok zasedbe je tudi tokrat kompakten, stilsko razvejan in žanrsko neopredeljiv, inštrumentacija pa utemeljena na jasnih pogojih za tehnično neprekompleksno, neprezahtevno živo izvedbo. Rečeno drugače, MKNŽ in Channel Zero ga bo ta to sredo oz. četrtek gotovo radoživo gruvala.

Vsekakor ne bo naključje, ko se bo ta recenzija iztekla v skoraj izključno romantiziranje bristolske glasbene kulture, ki je sposobna tako konsistentnega, zmernega kreativnega outputa, ki pa, za razliko od številnih fenomenov scen in trendov glasbene sodobnosti, praktično nikoli ne izvozi muzik ali vsebin, ki bi očitno podlegale pritiskom, povezanim z vzpostavljanjem kreativnih skupnosti, na silo disruptivnim inovacijam ali prenašanju enostranskih, moralistično nasilnih, razbijaških političnih stejtmentov zavoljo deklaracije alter obličij marginalnih umetniških skupnosti. To, relativno malo, prav nič kozmopolitsko, obvladljivo mesto, ravno prav polno drobnih klubskih prostorov, raznolike zanimive kulturne produkcije, ploščarn in neutesnjujočih skupnostnih prostorov, je vsekakor nekaj posebnega, hah, ja – tudi za potencialne turiste …

The Evil Usses nam s ploščo Muck ponudi še en zmeren mini album glasbenega pustolovstva, ki nikakor ne presega tega časa, temveč se predvsem utaplja v mnogih prostranstvih, ki jih historična zavest zanimivih glasbenih sodobnosti, tudi ko se tako zdi, nikakor še ni zmožna preseči in na vrat na nos skočiti v kaj ali karkoli drugega. Zanimiva muzika je zanimiva muzika, in če karkoli lahko smiselno zamenja patetični rek obstajata le dobra in slaba glasba, bi bil to predelan rek obstajata le zanimiva in stara glasba … The Evil Usses so znotraj bristolskega real tajma reprodukcijske moči lastnega ne-stila trdno zasidrani v zanimivi glasbi ...