The Fear Ratio: They Can't Be Saved

Skam, 2020

Novi, tretji dolgometražec britanskega dvojca The Fear Ratio, enako kot obe njegovi prejšnji plošči, izrazno že na prvi posluh spomni na IDM sceno, ki se je v poznih devetdesetih in prvih letih novega tisočletja osredinila okoli založb Warp, Rephlex, Planet Mu in Skam. Ja, plošča They Can't Be Saved najbrž ne bo nagovorila poslušalcev, ki oprezajo za novimi elektronskimi trendi, razen morda tistih, ki so spregledali omenjeno IDM dogajanje. Toda techno veterana James Ruskin in Mark Broom, ki sta leta 2011 združila moči v projektu The Fear Ratio, se nista nikoli preveč ukvarjala s trendi. S kakšnim posamičnim stilskim skokom vstran oba že od začetka devetdesetih s trdim korakom puščata močno sled v podtalnem technu in brezkompromisno sledita svojim logikam oziroma načelom. Teh se držita tudi s projektom The Fear Ratio. Ne gre za njun poskus obujanja klasičnega IDM-a, ki je s popularnoglasbenega zemljevida izginil že pred kakšnimi petnajstimi leti. Prej se zdi, da sta to glasbo oba že dolgo nosila nekje v sebi, obenem pa se jima je po dvajsetih letih techno zankanja verjetno zahotelo poskusiti še kaj drugačnega.

Tudi ob poslušanju nove plošče je hitro jasno, da sta The Fear Ratio prej pozna začetnika kot nadebudna inovatorja. Kar je glede na to, da prihajata iz iste generacije kot IDM pionirji, skorajda samoumevno. Kot najstnike so jih namreč skoraj brez izjeme vse navdušili pojavi hiphopa, electra, njunih križancev in nekoliko pozneje acid housa, ti pa so nato močno zaznamovali njihove individualne izraze. Čeprav je bil ta vpliv pogosto latenten oziroma namenoma prikrit, tega, da črpajo iz enakih izhodišč, niso nikoli skrivali. Je pa IDM producentom že povsem odprta oblika samega izraza puščala veliko več manevrskega prostora za raziskovanje in drzno nadgrajevanje, medtem ko je Ruskina in Brooma vsaj deloma vedno omejeval techno format. Z glasbo, ki jo ustvarjata pod imenom The Fear Ratio, pa si ta manevrski prostor za seciranje in reinterpretacijo svojih zgodnjih vplivov močno razširita, kar se v primeru plošče They Can't Be Saved pokaže predvsem s hiphoperskimi pritiklinami. Tako kot prejšnjo jima je tudi novo ploščo založila kultna manchesterska založba Skam, ki je v zadnjih letih svoje delovanje sicer močno skrčila, a je že zaradi kapitala, ki si ga je s stalnim izdajanjem kakovostne glasbe nabrala v devetdesetih, še danes ena ključnih založb za privržence izvirnega IDM-a. Ja, Ruskin in Broom sta se skozi prizmo izraza, ki ga predstavita tudi na novi plošči, nedvomno znašla pod pravo streho. Ne nazadnje že zaradi podobnosti z izrazom osrednjega Skamovega kolektiva Gescom, ki se je v spomin vtisnil predvsem kot stranski projekt mnogo bolj znanega dvojca Autechre.

Če ste pregledali katalog založbe Skam, boste na plošči They Can't Be Saved slišali relativno malo novega in drugačnega. Spoj atmosferičnega ambienta, drzne ritmike, temačne melodike in glitcha, čeprav ukrojen po najvišjih standardih, pogosto izpade celo precej klišejsko. Vpliv Ruskinovega in Broomovega producentskega ozadja v dvanajstih skladbah pronica predvsem z elementi big room techna ter priložnostno techno linearnostjo, ki pa resnici na ljubo ne izpadeta najbolj prepričljivo. Zdi se namreč, da se te techno repeticije ne lotita zato, da bi iz nje iztisnila kaj novega, temveč prej zato, ker ne znata povsem ubežati svojemu techno poreklu. Mnogo prepričljivejša sta tam, kjer ritem ali pa posamezno temo, sicer v tipični IDM-ovski maniri, spretno razstavljata in znova sestavljata. Ali pa tam, kjer se izogneta pretiranemu nalaganju posameznih sekvenc, ko pustita glasbi, da zadiha. Morda je to eden od naukov, ki sta ga odnesla s skupnega nastopa z Autechre pred petimi leti, še verjetneje pa gre preprosto za stvar izkušenj. Če po prejšnjih dveh ploščah še ni bilo povsem jasno, v katero smer ju vleče, je z novo njun izraz postal mnogo oprijemljivejši in obetavnejši, projekt The Fear Ratio pa več kot zgolj mimobežna kaprica.