THE GASLAMP KILLER: Instrumentalephaty

Cuss Records, 2016

Bližnje srečanje z onostranstvom marsikomu spremeni tok življenja na tak ali drugačen način. Ko se to zgodi nekomu, ki je vajen dajati vpoglede v svoj svet skozi glasbo, pa je efekt še toliko bolj očiten. William Benjamin Bensussen alias The Gaslamp Killer gleda na svojo motoristično nesrečo izpred treh let kot na božji dar. Pravzaprav sploh ni izgubljal časa; prve zvoke svoje nove plošče Instrumentalepathy, ki je tokrat pred nami, je začel sestavljati že kar na bolniški postelji, v globočinah morfijevega delirija. Z ozirom na temačno in okultno podobo, ki si jo je losangeleški DJ in producent zgradil v desetletju ustvarjanja, se zdi novo pridobljeno gradivo precej primerno za rdečo nit nove plošče, četudi nekoliko morbidno.

Če je plošča Breakthrough izpred štirih let zaznamovala Bensussnov premik od miksanja tujih komadov proti produciranju lastnih, je Instrumentalepathy subtilna, a logična naslednja postaja na novi poti. Čeprav tisti prepoznavni zvok - čvrst hrapav bas, odločni gonilni ritmi in dimljena psihedelija – ostaja in ne kaže znakov odhajanja, je očitno, da novi album rafinira pretekle pristope. Odrezavost in ekstremni eklekticizem se tokrat umakneta večji kohezivnosti in melodiki ter harmoniji. Bensussnov napredek je najlažje opaziti pri tonalnem in spektralnem sozvočju celotnega albuma, a morda še posebej pri komadih, v katerih se je uprl skušnjavi tolkal kot glavnega vodila komada. Rezultat je torej nekoliko ukročena, a barvita in lepo zaokrožena celota, ob kateri pa, kot pri preostalih Bensussnovih podvigih, poslušalec še vedno lahko dobi občutek, da gre v resnici za zelo tekoč miks namesto za album.

Pomembna plat Gaslamp Killerjevega ustvarjanja so gostujoči glasbeniki. Bensussen se že ves čas obkroža z zelo produktivnimi imeni z lokalne scene, ki s svojimi prispevki močno vplivajo na končni zvok njegovih izdelkov. Vpliv zloglasnega Flying Lotusa sicer tokrat seže le do video dražilnika, ki ga je sestavil za hajpanje prihajajočega albuma, a ostaja nam kopica drugih imen. Atwood-Fergusonov godalni dotik je čutiti na več mestih tekom albuma, še posebej pa v otvoritvenem komadu 'Pathetic Dreams', ki nastavi zunajzemeljski ton za preostanek albuma. Godala dodajo zanimivo globino komadom, a z ozirom na robatost drugih zvokov včasih izpadejo za kanček preveč razkošno. Drugi komad 'Good Morning' končno uvede hip-hopovski ritem, hkrati pa tudi gostujočega Gonjasufija, čigar ikonično jamranje se je v preteklih letih še kar razpaslo po sorodnih muzikah. Sledeči 'Warm Wind' predstavi povratek tamburista Amira Yaghmaia, s katerim je Besnussen že v preteklosti snemal poklone svojim turškim koreninam, seveda s prevleko težke psihedelije. V precej hipnotični sredini albuma, ki sledi, najdemo bolj ritmična gostovanja. Kalifornijski kovač ritmov Mophono je zagrešil komad 'The Butcher', ki je še najbolj sodobno zveneč kos elektronike na plošči, v progi 'Gammalaser Kill' pa bo vajeno uho hitro prepoznalo kruto sinkopiranje Malcolma Catta, gonilne sile skupine Heliocentrics. Slednji poberejo tudi zasluge za soavtorstvo zadnjega komada, 12 minutnega zaključnega epa 'In The Dark', ki s predvidljivim, a katarzičnim postopnim jačanjem tempa in glasnosti na koncu opravi nalogo dramske razrešitve celotnega albuma.

Instrumentalepathy v smislu inovativnosti ni nikakršna gate parajoča izdaja, a vseeno gre za zelo solidno ploščo, ki je še posebej smiselna tako v kontekstu avtorjevega glasbenega kot tudi zasebnega življenja. Čeprav se je pri zapuščini, kakršna spremlja ime The Gaslamp Killer, težko izogniti ponavljanju idej in praks, je Bensussen dokazal, da je tudi v vlogi producenta sposoben korakov naprej.