THE HORRORS: Primary Colours

XL, 2009

Z zamudo, a napako vendarle popravljamo. Drugi album vzhodnolondonskega indie kvinteta The Horrors z naslovom Primary Colours je izšel namreč že meseca maja in vlil sveže krvi v že dokaj enolično indie sceno. Kar najprej pade v ušesa je drastična sprememba njihove zvočne slike v primerjavi s prvencem Strange House izpred dveh let. Takrat so mladci z Otoka - sicer združeni leta 2005 - prakticirali oster garažni zvok umazanih kitar na meji s punkom. Člani benda so se kot „vinil džankiji" odkrito spogledovali z ameriškim garažnim rockom 60-ih. Med njihovimi ljubljenci so bili na prvem mestu The Sonics, med sekundarne dejavnosti benda pa je spadala tudi izdaja fanzina, orientiranega na garažni rock 60-ih in podprtega s kompilacijami tovrstne glasbe. Z adolescentnim, stripovskim imidžem in prvotnim imenom benda The Brothers Grimm so bili v retro navezi tudi z najslavnejšo družino v zgodovini rock glasbe - z Ramonesi! Spogledovanju bo prikimal tudi njihov takratni komad Sheena is a Parasite. K tovrstnem predstavljanju javnosti so seveda spadala še izmišljena imena.

Prav v letu, ko je svet zapustil Lux Interior, alfa samec The Cramps in večna ikona horror rocka, so vokalist Faris Rotter, kitarist Joshua Von Grimm, bobnar Coffin Joe, basist Tomethy Furse in klaviaturist Spider Webb zapustili garažo!. Med njenimi štirimi stenami so bili ustvarjalno omejeni. Odprt pogled na glasbene žanre, želja po eksperimentiranju in čar psihadelije pa so pripeljali do opazne metamorfoze. Gosenica je bila zgodovina, iz garaže je poletel metulj. Na izdelku, katerega vam v pokušino ponujamo čez nekaj minut so kričeči, paranoični vokali popolnoma izpuščeni, tako tudi umazani kitarski riffi. Nadomestil jih je post punkovski new wave stil, predvsem tista mančesterska smer. Kljub temu pa niso izgubili na temačnosti, katera jih je karakterizirala in ki je bila značilna za Joy Division med ostalimi. Da, spet smo tam. Iana Curtisa verjetno nikoli ne bodo pustili počivati v miru in prav letos mineva 30 let mineva Unknown Pleasures. Res pa je, da svojo interpretacijo hranijo tudi iz krožnikov The Stone Roses, Jesus and Mary Chain in My Bloody Valentine, desert pa si poiščejo pri nemškemu krautrocku, pri Canih in Neu!. Močna ostalina s prejšnje plošče je psihadelija, ki je tokrat še toliko bolj izražena.

Nedvomno je preobrat v zvočni podobi in nekatere unikatne rešitve pripisati kar trem producentom, med katerimi je dirigentsko palico v roki držal Geoff Barrows iz Portisheadov, nato Fursovi in Webbovi zamenjavi inštrumentov in nenazadnje tudi dejstvu, da bend kitarske efekte izdeluje sam! Paleta zvočnih barv v Primary Colours se tako iz osnovnih s prelivanjem širi še na druge. Komadi imajo dostikrat daljši uvod, ki kot da predstavlja postavljanje scene kateri se bas linije počasi približujejo, moč klaviatur pa vzdiguje. Takšen je tudi primer prvega singla s plošče Sea Within a Sea, epske, skoraj osemminutne pesmi. Začetek je s krautrockovskim pulsiranjem identičen canovi Mother Sky, v drugem delu pa se izteče v sfere ambientalnega trance rocka. Spet drugje se odpirajo škripajoča vrata čez katera roko pod roko z režečimi kitarami vdirajo slapovi šizoidnih klaviaturskih struktur. Zvončkljanje tamburinov, kot da na poti spremlja dobrega moža, ki pa se tokrat ne vozi na saneh, pač pa na močno predelanem chopperju. Zvok tišine, ki lebdi nad močvirjem nenadoma povozi parnik, ekstatični surf prizvoki pa povečajo valove navdušenja.

Preteklost že dolgo ni zvenela tako sveže in s Primary Colours so The Horrors razbili konsternacijo v indie inustriji. Prepustimo se unikatnim rešitvam in hipnotičnosti ...