The Horrors: V

Wolf Tone/Caroline International, 2017

Marca je minilo deset let, odkar je južnoangleška indie zasedba The Horrors izdala svoj debitantski album Strange House, s katerim morda ni zares pretresla takrat zelo živahne, a tudi predvidljive angleške scene, ji je pa s svojo gothovsko skrivnostnostjo, s svojimi oprijetimi črnimi kavbojkami in s svojim mladostniškim pankovskim popevkarstvom vdihnila precej stila. Tisti, ki so takrat ob bendu zamahovali z roko, češ da gre za zabavljaški one-trick-pony brez prave vsebine in izvirnosti, so morda presenečeni, da peterica tudi v letu 2017 ostaja relevanten akter tovrstnega glasbenega dogajanja, fantje pa s svojim nedavno izdanim petim albumom V to svojo trajno prisotnost in medijsko pozornost v veliki meri tudi opravičijo.

Od podivjane, nebrzdane uporniške energije prvenca do prefinjenega, kar malce klubskega sintovskega raziskovanja nove plošče je bend prehodil dolgo pot z najbrž največjo prelomnico leta 2009, ko so izdali album Primary Colours. Ta je bend od simplistične zgodnjegothovske agresije v eni izmed najznamenitejših bendovskih transformacij zadnjega desetletja popeljal k svojevrstni shoegazerski psihedeliji, ki je še vedno precej dolgovala ključnim imenom britanske alternative sedemdesetih in osemdesetih, a je bila hkrati precej bolj usmerjena v ne preveč oddaljeno, a nedefinirano prihodnost.

In čeprav bend kvalitete in oprijemljive nalezljivosti dolgometražca Primary Colours morda še vedno ni uspel preseči, je tudi na kasnejših albumih obdržal svoje raziskovalno bistvo. Na prejšnjih dveh albumih - predvsem na prenapihnjenem, preveč zračnem, transcendentalnem in premalo oprijemljivem Luminous – je omenjeno raziskovalno bistvo bend lahko peljalo že predaleč, a plošča V jih zopet prikaže v najbolj osredotočeni, melodični formi. Z njim si kvintet morda ni v celoti povrnil omenjene zgodnje agresivnosti, torej neke vrste strašljivosti, nevarnosti ali pa eksperimentalne surovosti, se pa vseeno s svojega popotovanja od Joy Division do New Order in Depeche Mode vrača očitno poživljen in prinaša zbirko desetih dolgih skladb, ki vsaka zase s svojimi hooki in melodijami pritegnejo in držijo, hkrati pa album kot celota deluje konsistentno in koherentno.

Komade poleg prefinjene melodičnosti povezuje tudi nagnjenost k reverbiranemu elektro raziskovanju in vključevanju studijskih efektov, ki nekje na meji med resnim umetniškim izrazom in ekshibicionizmom podpirajo tudi tiste aranžmajsko manj impresivne dele skladb in jih občasno izpostavijo kot celo ključne momente. Kot najlepši primer tega se izpostavlja zaključna Something To Remember Me By, ki svojo štiriminutno osnovno strukturo na koncu podaljša še v triminutno plesno-melanholično eskapado in s tem izpade precej bolj zasanjano privlačna, kot bi sicer. Po drugi strani je na tej točki v karieri skupini pot naprej pokazal prav jasnejši, kristalnejši izraz melodike, torej nekakšen pop sentiment, ki se v bendu skriva že od nekdaj, a ga v tej obliki in manifestaciji gotovo lahko vsaj delno pripišemo tudi Paulu Epworthu, tokratnemu koproducentu, sicer pa človeku, ki je sodeloval z mnogimi največjimi zvezdami radijsko-popularne glasbe.

Po drugi strani je ob kopici dobrih skladb na albumu težko zares izpostaviti kakšno boljšo, slabšo ali pa vsaj očitneje drugačno, kar zbirki vzame nekaj albumske dinamike in včasih pač dobrodošle, za boljšo dramaturgijo potrebne hierarhije. Kot songwritersko najučinkovitejši se morda sicer res vzpostavita skladbi Machine in Gathering, kot besedilno najganljivejša med zelo, včasih kar preveč abstraktnimi in neoprijemljivo tehnocentričnimi pa bolj izpovedna Point of No Reply, a si je vsaj ob bežnem poslušanju o albumu sprva težko ustvariti kakšen globlji vtis. Poleg sintetizatorjev zvoka in občasnih sramežljivo impresivnih, malce britpopovskih kitarskih riffov pa na srečo tu iz pop nojza prijetno izstopa vokal Farisa Badwana, ki je zdaj bolj artikuliran in prilagodljiv kot v preteklosti, na ta način pa vsekakor (p)ostaja eden izrazitejših frontmanov angleške indie scene.

V tako torej predstavlja dobrodošel, zabavnejši povratek mnogim ljube temačne indie zasedbe, ki ni več nova vznemirljiva novost na sceni in jo bomo kmalu že označevali s pridevnikom veteranska, a prav uspešna mešanica v britansko alt rock zgodovino vpetega plesnega, progresivnega in eksperimentalnega trenutno nudi najboljši prikaz njenih mnogih prednosti in strašnih zmožnosti. Morda se je ob napovedi decembrskega ljubljanskega koncerta The Horrors lahko zdelo, da smo bendove najboljše, najbolj relevantne trenutke že zamudili, a zdaj lahko vendarle verjamemo, da so fantje v črnem (še vedno) na vrhuncu svojih kreativnih moči in brez dvoma še vedno vredni pozornosti vsakega vsaj malce resnejšega sledilca (britanske indie) glasbe.