the hundred in the hands: red night

Warp, 2012

Potem ko je dvojec The Hundred in the Hands s svojim prvim singlom sprožil val navdušenja je vse kazalo na to, da bomo na glasbeni sredini dobili nova zvezdnika. Tri in pol leta pozneje so se te napovedi oziroma ugibanja uresničila le deloma. Res je, da Brooklynčana v slabih štirih letih od svoje združitve uživata večjo popularnost kot marsikateri soroden bend, toda hkrati je res tudi to, da so jima prvi singli napovedovali še strmejši vzpon. Kje se jima je zalomilo, ni povsem jasno. Bržkone je precej pomembno vlogo odigral dve leti star samonaslovljeni dolgometražni prvenec, ki ni povsem zadovoljil okusov njunih zgodnjih privržencev. Nove skladbe so vsaj na površju sicer sledile indie pop logiki prvih singlov, toda v podstati sta nakazala, da ju zanimajo tudi bolj butične, nekoliko ožjemu krogu poslušalcev dostopne glasbene prakse. In če se je takrat morda pojavil vtis, da so bile te domislice predvsem posledica iskanja lastnega izraza, z novim albumom 'Red Night' le še potrdita, da nočeta slediti ukalupljenim indie obrazcem. Ta namreč ponudi še precej bolj avanturistično glasbeno izkušnjo, pa čeprav dobršen del skladb nakaže tudi apetite po večjih koncertnih prizoriščih.

Klaviaturistka in pevka Eleanore Everdell ter kitarist in elektronski producent Jason Friedman sta na skupno pot stopila po tem, ko sta sodelovala v indie rock formaciji The Boggs. Na idejo za ustanovitev zasedbe The Hundred in the Hands ju je napeljala skupna ljubezen do širokega nabora raznoterih muzik, pa čeprav se je njunih prvih singlov še vedno držal izrazit indie predznak. No, Steve Beckett, šef založbe Warp, je njun izrazno širši potencial očitno prepoznal že po prvem singlu in ju takoj povabil k svoji založbi, pri kateri ostajata tudi z novo ploščo. Kot pri večini drugih Warpovih varovancev, ki odstopajo od tiste ozke elektronske linije, ali še raje tistih, ki se – bog ne daj – spogledujejo z indie estetiko, je bil Beckett tudi v primeru The Hundred in the Hands deležen očitkov najbolj gorečih privržencev založbe. Indie kitare so pri elektronskih geekih pač vselej alarm za preplah, pa čeprav Beckett vedno znova ponavlja, da Warp ni bil nikoli ekskluzivno elektronska založba. V primeru, da mu gre le za polnjenje bančnega računa, bi pač zlahka lovil elektronske ustvarjalce za mase, a tega ni počel nikdar. Zato ni razloga, da mu ne bi verjeli, da ga pri novačenju novih zasedb vselej vodijo zgolj glasbene preference, nenazadnje k sodelovanju povabi zelo malo novih ustvarjalcev.

Dvojec The Hundred in the Hands po svojem profilu pravzaprav v vseh pogledih sodi v Warpov katalog. Njegova glasba je izvirna, na eni strani se spogleduje s pop senzibilnostjo in na drugi vstopa v polje eksperimentiranja. V tem sicer res ni tako zelo ekstremna kot nekateri drugi Warpovi predstavniki, toda kreativcev, ki eksperimentiranju odpirajo pot v popularno glasbo, je danes več kot kadarkoli v preteklosti. The Hundred in the Hands je tu še nekoliko bolj omejen že zato, ker s svojim izrazom – vsaj tako se zdi - hoče nagovarjati tudi sredinsko publiko, ta pa je do pretiranega zvočnega izživljanja vendarle še precej zadržana. No, plošča 'Red Night' z zanimivimi posegi kljub temu ne skopari. V primerjavi s prvencem dvojec nove skladbe opremi s precej drznejšo podobo, ki tudi skozi celostno izkušnjo albuma ponudijo precej bolj razgibano poslušanje. Na eni strani so to počasne, hipnotične, intimne skladbe, ki v svoji preprostosti navdušijo z opojno atmosfero in se izkažejo za glavni presežek nove plošče. Na drugi strani že skoraj plesno razpoloženje narekujejo aranžmajsko dodelane skladbe, ki bi dvojec znale pripeljati tudi na odre večjih festivalov. Te so resda dodelane do najmanjšega detajla, toda hkrati se priložnostno pojavi vtis, da so v svoji ambicioznosti nekoliko preveč potencirane. Zdi se, da je vsega nekoliko preveč, zato se njihovo osnovno sporočilo skoraj povsem izgubi, je pa res, da so bržkone prav te skladbe magnet za širšo publiko. Ko med vplivi dvojca naletimo na imena New Order, LCD Soundsystem, Broadcast in Gang Gang Dance, je izrazna podoba nove plošče malodane logična. Seveda pa je te vplive treba znati pretopiti v lasten izraz in The Hundred in the Hands to storita skorajda z odliko.