The Internet: Ego Death

Columbia, 2015

Zasedba The Internet je nastala leta 2011, ko sta vokalistka in producentka Syd the Kid ter producent Matt Martians, sicer člana kolektiva Odd Future, posnela prvo ploščo Purple Naked Ladies, polno alternativnega R&B-ja. Na njej so bili komadi večinoma tako v formi kot v produkciji dokaj razpuščeni, saj so v veliki meri nastajali znotraj kolektivnega idejnega toka. Veliko je bilo prostora za impulzivne ideje in naključne detajle, kar ob pomanjkanju začrtanega koncepta lahko razumemo kot nekoliko nezrel in zaletav pristop. Tako je sicer zanimiva in razgibana plošča delovala prej kot serija medžanrskih eksperimentov, ki je najzanimivejša, če jo kot tako tudi razumemo. 

Ploščo so nato na turneji predstavljali v bendovski zasedbi, sestavljeni iz dolgoletnih prijateljev, ki so The Internet počasi spremenili v kvintet ter pozneje v sekstet in z njim nato posneli ploščo Feel Good. Na njej so ohranili sproščenost, ki so jo prenesli na bolj inštrumentalno osredotočen zvok. Komadi so večinoma nastajali skozi bendovsko improvizacijo, kar lahko čutimo na ležerni in s soncem obliti plošči, katere neobremenjena forma lepo sovpada z njenim preprostim konceptom, ki se vrti okoli vsesplošnega dobrega počutja. Morda je bila tudi tokrat strukturna razpuščenost albuma prej posledica neodločnosti kot dejanskega koncepta, v katerem bi se lahko glasbeniki dodobra razigrali, a album je bil odličen prikaz bendovih raznolikih soulovskih navdihov in takratnih glasbenih sposobnosti, ki so jih znali kar najbolje izkoristiti. Zdelo se je, da spremljamo zasedbo, katere člani počasi zorijo s pomočjo pestrega spoja hiphopa in R&B-ja z najrazličnejšimi subtilnimi primesmi, zato smo z zanimanjem pričakovali njihov naslednji korak.

Na letošnji plošči se The Internet po začetnih zaletavo eklektičnih eksploracijah prvega ter inštrumentalno osredotočenih soulovskih sprostitvah drugega albuma obračajo k veliko bolj nadzorovanemu zvoku, s katerim se dozdevno želijo približati aktualnejšim R&B-jevskim praksam. Zasedba bo z ukročeno pesemsko strukturo morda lahko dosegla več ušes, a mestoma se zdi, kot da so zavoljo tega žrtvovali preveč poprejšnje sproščenosti in drznosti, ki se je kazala v nekaterih neo-soulu popolnoma tujih momentih prvega albuma ter na improvizacijsko pestrem drugem albumu. Vsekakor lahko govorimo o samozavestnejši in odločnejši produkciji, a ta se tu morda vzpostavi za ceno raznolikosti. Album kljub temu skozi celotno dolžino odseva spevno sproščenost in se zlasti v drugi polovici občutno razživi in razgiba, a je vseeno večinoma dokaj predvidljiv in na trenutke izpade celo nekoliko generično.

Ego Death na nek način deluje kot prelomen album, s katerim se zasedba poskuša postaviti v ospredje in se obenem ločiti od dotedanje bolj DIY mentalitete. Na to poleg kohezivnejših pesemskih struktur kažejo tudi produkcijsko ter inštrumentalno veliko bolj podkovana zasedba ter obilica gostujočih imen, kot so Janelle Monáe, Vic Mensa, KAYTRANADA in Tyler, The Creator. Tudi Syd poje nekoliko bolj odločno ter svoj peresno lahek glas večkrat občutneje postavi v ospredje. Njena ponekod subtilna in drugje dokaj neposredna besedila z vedno prisotno ljubezensko tematiko govorijo o ženskah oziroma jih naslavljajo z lezbičnega vidika, kar je prava redkost v tovrstni glasbi in glasbi nasploh. Zasedba do sedaj tega nikoli ni izraziteje poudarjala in tako do tega vzpostavljala in ohranjala povsem vsakdanji odnos, medtem ko morda to z letošnjim singlom Girl nekoliko bolj stopa v ospredje. 

Zdi se, da so The Internet z nekoliko poenostavljenim zvokom letošnjega albuma želeli zlesti v ospredje, a morda jim tovrstno prilagajanje ne deluje v prid. Čeprav je album po svoje še vedno poln, moramo tokrat pestrost iskati bolj potrpežljivo in znotraj očitnejših struktur. Album posledično v primerjavi s prejšnjima deluje veliko bolj premišljen, kar je po svoje verjetno njegov največji problem. The Internet so bili do sedaj zanimivi predvsem zaradi nekakšne osvežujoče sproščenosti in samosvoje drže, katere posledica je bila tudi morda nekoliko slabša produkcija in omejeno glasbeno znanje. Pravzaprav je zanimivo opazovati njihovo naslednjo velikopotezno razvojno stopnjo, ki začuda deluje enostavnejša in bolj urejena. Prilagoditi moramo kriterije ter pričakovanja in nato opazovati njihov poskus poenostavitve in morebitne posledične integracije. Ob tem vidimo, katere stvari so ohranili in katere nekoliko prilagodili, ter sami pri sebi presodimo, kam je usmerjen ta korak.