The Limiñanas: Costa Blanca

Trouble in Mind, 2013

Če za referenco francoskemu dvojcu The Limiñanas vzamemo Stereolab ali pa zasedbo Monade njihove pevke Lætitie Sadier, je pravzaprav precej nenavadno, da Lio in Marie Limiñana doslej še nista bila deležna večje pozornosti. Sicer je res, da francoski glasbeniki bolj kot ne le izjemoma prodrejo na nefrankofonske trge, obenem pa je v primeru The Limiñanas res tudi to, da dobršen del svojih skladb prepevata v angleškem jeziku ter da sta svoje tri dosedanje albume objavila pri čikaških založbah. No, njun nov, tretji album 'Costa Blanca', so pod drobnogled naposled vzeli nekateri večji spletni portali, kar je dober znak, da Francoza nekaj počneta prav, dasiravno so odzivi praviloma precej zadržani. Zdi se namreč, da je njuna glasba še vedno najprej namenjena nostalgičnim poslušalcem, pa čeprav tistim, ki obdobja, iz katerega The Limiñanas črpata navdih, pravzaprav sploh niso doživeli. 

Blizu jima je francoski pop iz šestdesetih, bolj specifično Serge Gainsbourg in ye-ye glasba, Ennio Morricone, John Barry, deloma Velvet Underground, torej glasba in ustvarjalci, ki še danes ostajajo vkoreninjeni v zavesti bolj angažiranih poslušalcev. Zakaj danes, ob vseh mogočih »revivalih«, spogledovanje The Limiñanas s to zapuščino, mnogi kritiki vidijo precej zadržano, pravzaprav ostaja uganka. Morda se s svojim izrazom res nekoliko bolj oklepata preizkušenih obrazcev, toda hkrati z njim vendarle ponujata tudi nekaj svojega. Nagrade za inovativnost si sicer res ne zaslužita, jima pa brez zadržkov lahko pripišemo pisanje dobrih pesmi, ki gredo za nameček hitro v uho. Ker se je obujanja francoske pop preteklosti v zadnjih letih lotilo kar nekaj ustvarjalcev, The Limiñanas res ne izstopata tako zelo kot bi sicer. Sta pa z novo ploščo vendarle nadgradila formo svojih očarljivih, prikupnih pesmi, ki po novem ponujajo več zanimih zvočnih domislic.

Skladbe so, z nekaj izjemami, postale daljše, zato njuno sedaj že prepoznavno križanje francoskega 60's popa in hipnotičnega velvetundergroundovskega garažnega rocka postane bolj dodelano in premišljeno. Na eni strani ostajata zvesta sladkobnemu, francoskemu pop šarmu, na drugi strani pa se v daljšo formo prikrade več pisanih motivov, tudi takih, ki bi jim poreklo lahko našli v vzhodnjaških muzikah. So pa to bolj kot ne začimbe, saj se izrazno še vedno napajata predvsem iz svojega južnofrancoskega okolja, oziroma nekakšne mediteranske melanholije. Priložnostno ju zanese v hipijevska sedemdeseta na Baleare, v skladbah z gostujočo pevko, ki zapoje v očarljivi italijanščini, pa spomin začne brskati po zlatem obdobju sanremske popevke in »vespa« popu. Italijanščina botruje še trdnejšim vezem z Morriconejem, naj si bo to skozi prizmo cinematične atmosferičnosti, ali še raje v luči Morriconejeve igrive pop senzibilnosti. Toda vse to so le detajli, iz katerih The Limiñanas spretno izluščita osredotočen izraz, ki še naprej trdno sloni na prepoznavnem francoskem popu, po mnenju mnogih v njegovem najlepšem obdobju. 

Bi se album 'Costa Blanca' lahko slišal bolj sodobno? Zagotovo bi se lahko, je pa obdobje šestedesetih očitno tisti čas, v katerem se The Limiñanas pač počutita najboljše. V primerih obujanja specifičnih glasbenih obdobij se seveda vselej postavlja vprašanje, koliko gre resnično za revitalizacijo in koliko zgolj za ponavljanje že preizkušenih obrazcev. In zdi se, da je v primeru The Limiñanas resnica nekje vmes. Njuna glasba je na eni strani res ujeta v preteklosti, toda na drugi nagovarja predvsem poslušalce, ki te preteklosti, takrat ko je bila aktualna, pač niso izkusili. Tisti, ki so jo, bodo pač raje prisluhnili Gainsbourgu in njegovim sodobnikom.