THE NECKS: OPEN

Northern Spy, 2013

Recenzentski normativ, da se vsaj spotoma predstavi obravnavane glasbenike, se mi zdi v primeru benda The Necks nekoliko odvečen. Po spletnem arhivu Radia Študent sodeč so bili že vsaj pred desetletjem predstavljeni v oddaji DJ Grafiti, od tedanjega nastopa v Cankarjevem domu pa se je pridno pokrivalo njihove koncerte doma in na tujem, se bolj ali manj dosledno sledilo njihovim novim albumom in se jih večkrat omenilo tudi ob posameznih projektih njihovih članov. Vseeno naj ta pomislek vsaj služi kot indic in torej uvodna predstavitev, da gre namreč za pomembno ter umetniško relevantno zasedbo, ki je s svojim konsistentnim, nekako četrt stoletja trajajočim glasbenim konceptom vsakič znova vredna takšne ali drugačne refleksije.

Ta pa ni nujno tudi preprosta kritiška evalvacija. Pred časom sem zasledil opombo, da slabega koncerta tako rekoč ne morejo narediti, in verjetno lahko postavim tezo, da je podobnega mnenja večina poslušalstva, ki je v katerem koli trenutku njihove koncertne kariere stopila v stik z njimi. Ker so njihove plošče običajno sorodne živim nastopom, je to tezo do neke mere moč transponirati. A le do neke mere, saj so njihovi koncerti običajno – ko pač niso izdani na plošči – enkratna izkušnja, v kateri se časovnost in strukturni sestav precej zabrišejo. Poleg tega je akustična plat njihove glasbe izjemno pomemben element, ki že v korespondenci s posameznim koncertnim prostorom poraja neko svojstveno novost in s tem estetskost njihove glasbe.

Sledeča trditev je nemara malce preveč vehementna, a vsaj njen avtor kar suvereno stoji za njo. Da je namreč konsistentna kakovost njihovih albumov obči topos diskurza o The Necks, znotraj katerega so nekateri albumi pač presežno sublimni, ostali pa so še vedno le izjemno dobri. Kateri je morda lahko skromno kategoriziran kot »v redu«, pa še to le relacijsko do preostalega opusa. Jasnega ključa rangiranja ni moč zaznati in podati, lahko pa bi se reklo, da o tem merodajno govori le zgodovina. Nekateri albumi ostanejo v spominu in so tudi referencialne točke, spet drugi pa skromneje stojijo le kot samostojna dela svoje posebne lepote.

Skratka, s pričujočim sedemnajstim albumom je recenzent pred posebno nalogo. Da naj namreč pretirano ne ponavlja prežvečenega semantičnega korpusa za metaforičen popis njihove glasbe in da naj pristopi k stvari objektivno. Češ da obenem prvič sliši to glasbo in da hkrati to glasbo postavi napram njenim predhodnicam. Češ da naj se pretvarja, da je imela plošča Open kot že sedemnajsti album te skupine vsaj minimalno predispozicijo, da se jo odpiše kot golo reiteracijo že slišanega. To na nek način tudi je, saj je genom Necksov že od prve plate dalje - razen nekaj izjem - isti. To je – in tu končno pride predstavitev benda -  da eden izmed članov tega klavirskega tria uleti iz tišine in iz nje same začne tkati nekaj, kar se bo počasi in s pomočjo drugih dveh v izjemno organskem in intuitivno strukturiranem sosledju prej ko slej sestavilo v crescendo, ki niti ni nujno tak sam na sebi, ampak se lahko porodi tudi kot učinek hipnotične repeticije. Potem se stvari spet umirijo in to je približno to.

No, pravzaprav ni. Tako kot na marsikateri drugi je tudi na plošči Open moč slišati različne inštrumente, in sicer se v drugi polovici plošče oglasi Tony Buck s poredko posejanimi rycooderjevskimi akordi kitare, dobršen del plošče je prisotna še elektronika, pa dromljajoči električni bobni, večkrat se zasluti električne klaviature, za povrh pa je težko reči, ali kot iz kakšne rage strunan uvod plošče res igra pianist Chris Abrahams, ki šari po notranjosti svojega inštrumenta, ali pa gre za kaj drugega ali tretjega. Ves ta zvočni korpus je na Open potem pridno nasnet in naplasten in roko na srce je zgoraj karikirana linearnost pri studijskih Necksih že dolgo časa preteklost.

Poleg tega ima precej njihovih albumov neprimerno bolj kompleksno dramaturgijo od poprej opisane in dejansko so Necksi danes daleč od zgodnejših segmentov svoje kariere, ki itak nikoli ni bila posebej premočrtna. A kakorkoli že, scenosled dogajanja je na albumu Open res izjemno prepričljiv. Od že omenjenega ragastega začetka dalje se prvih deset minut pripravlja nastavek albuma, v katerem je edina konstanta zvončkljajoči perkusionist Tony Buck, basist Lloyd Swanton pa se že tu oglaša le z izjemno dobro merjenimi skupinicami tonov, ki vsakič sproti učinkujejo direktno v prsni koš, češ »ja, tako me dej«.  Temu sledi nekaj minut sinusoidnega pulziranja in brnenja, ki se mu čez čas v skopem in okleščenem, subtilno masivnem dialogu pridružita boben in tišina. Tej nekaj manj kot prvi tretjini albuma sledi njena ojačana in zgoščena nadgradnja, ki se bolj ali manj brez basa in z liričnim klavirjem sestavi v vihar same nežnosti. Ta plaha in topla prva polovica albuma je nekaj povsem novega in morda je bilo podobnim rečem moč prisostvovati v živo, prav gotovo pa tako ritmično svobodnega in nekako prepišnega zvoka Necksov ni bilo – po spominu sodeč - moč slišati na nobenem od albumov, s katerimi smo se srečevali v poprejšnjih letih.

V začetku nadaljevanja se ravno minuli crescendo prevrne najprej na glavo in potem spet, saj nas šum, grozeče elektronsko dromljanje, špikajoč pulz ter razprostranjene činele po neki paradoksalni logiki stvari zapeljejo v še bolj milozvočne klavirske pasaže in v nekakšen kontemplativen postanek, v katerem se vzpostavljeni nabor idej spet ponovi kot dovršitev bolj kurioznega, a tudi bolj nestanovitnega prvega dela. Tu se končno vrne tudi basist, ki je bil sicer prisoten že prej, in sicer prav skozi odsotnost, ko je kot nekakšen inštrument neizpolnjenega pričakovanja puščal prosto pot drugima članoma. Vse skupaj se zaključi z Buckovim škržatenjem, ki v dialogu z Abrahamsom in Swantonom naplete barve melanholičnega poletnega večera pod borovci.

Za konec pa še kritiška evalvacija. Kot smo že na začetku izpostavili v resda diskutabilni konstrukciji, plata je izjemna. Predvsem je takšna ob čuječnem prisluhu, saj intuitivni užitki sprotnega srečevanja z njo zaradi njene mirnosti ne pridejo do izraza in njeni prenekateri dogodki lahko neopaženi odlebdijo mimo. Če že, bi bila lahko kako minuto krajša, ampak hej, tudi ta recenzija bi bila lahko kako vrstico krajša. A nekatere stvari se kar same od sebe sestavijo skupaj takšne, kot pač so, in če že ne gre oprostiti avtorju teksta, se to lahko brez pomislekov prepusti Necksom in tistih nekaj razvlečenih trenutkov je pač še vedno tudi nekaj trenutkov dodatne miline.