The Otolith: Folium Limina

Blues Funeral Recordings, 2022

Drage poslušalke in poslušalci, album, ki ga tokrat predstavljamo v Tolpi bumov, ima to nesrečo v sreči, da se je takoj ob izidu začel uvrščati na sezname najbolj poslušanih, cenjenih in, ne pretiravamo, če rečemo oboževanih plošč. Ne brez dobrih razlogov. Preden se potopimo vanje, boste morda pripomnili, da je vsa ta prepoznavnost in umeščenost v popolni trenutek lahko le dobra novica in o kakšni nesreči je tu sploh za govoriti. Kot kaže, nam je recenzentom in recenzentkam usojeno, da se s tem spopademo kar na začetku.

S petčlansko ameriško zasedbo The Otolith se namreč na valovih Radia Študent srečujemo prvič, kar ni presenetljivo glede na to, da gre za njihov prvenec. Morda je bolj nenavadno, da smo tudi na kultno zasedbo SubRosa na tej frekvenci bolj poredko naleteli. Zato vam morda ne bomo znali najbolje približati buma, ki se je zgodil v, recimo ji, doomerski skupnosti, ko se je razvedelo, da so se kar štirje člani oziroma članice SubRose zbrale v novi formaciji in skupaj še z enim novim članom posnele album Folium Limina. Pričakovanja so bila megalomanska, če se izrazimo karseda milo.

V domačem gospodinjstvu recenzentke je obsedenost s pričujočim albumom zavladala tako rekoč na dan izida in je do trenutka, ko to poslušate, le malenkostno popustila. Album nas namreč neizogibno potegne vase, hkrati pa nas tudi odpre za žlahtno introspekcijo. Na njem se spustimo v tematike in občutja, ki so lahko izjemno trpki, sploh če ostanejo nereflektirani, kar pa razgradita tako fantastična toplina izvedbe kot tudi grafična oprema plošče. Občutka nekakšne turobnosti se sicer ne moremo otresti, a pregovorno doomerska puščobna žalost se na albumu nenehno oplaja z nagibanjem k svetlobi.

Pri tem se seveda tudi izbira imena ne kaže kot naključna ali na prvo žogo. Lagali bi, če bi rekli, da nam je bilo – brez kakršnekoli medicinske izobrazbe – takoj jasno, s kakšno esenco imamo tu sploh opravka. Izkaže se, da so otoliti tako imenovani ravnotežni kamni v slušnih organih. Kot pravi neka skoraj poetična medicinska razlaga, otolitni organi »zaznavajo silo težnosti in linearne pospeške gibanja v ravni črti […] ljudje in živali brez teh organov pa težje zaznavajo gibanje in se orientirajo glede na težnost«.

Kako prikladna prispodoba za zasedbo, ki se po težavnih občutjih in krajinah sprehaja tako poglobljeno in intenzivno, pa tudi suvereno. Nihče nas ni prosil za osladno analogijo, a se ji ne moremo izogniti: Folium Limina je kot dolg poznojesenski sprehod po gozdu, ko se rumeneče listje sprevrača v kupe trohnenja, ki bo spomladi pomagalo zagnati nov cikel rasti. Podobno kot SubRosa so tudi The Otolith pri tem ohlapno zavezani doomovski osnovi, na katero pa bend plasti vrsto komplementarnih glasbenih zanimanj in izrazov. Iz teh nastavkov peterica izvleče nekaj najbolj skeleče, pa tudi intimne in doživete glasbe, kar je boste našli med letošnjimi izdajami.

Tako izrazna kot izvedbena plat albuma nudita nemalo vstopnih točk vsakomur, ki išče potenciale za kričavo očiščenje in zrelo kontemplacijo, a pozor: The Otolith lahko le ustvarijo ta prostor in razprostrejo doživljajsko krajino, na poslušalcih in poslušalkah pa je, da jim prisluhnemo s pristno zvedavostjo in potopitvijo v zvočno snov. Ob vsem tem (po)doživljanju imamo pred sabo nekaj, kar se z žanrskimi formulami ukvarja le minimalno, sicer pa s pričakovano drznostjo tvori glasbeno zlitje, ki se prek občutenih in skrbnih zvočnih izbir pne daleč nad anemičnost in gole rifovske fiksacije marsikaterega benda s sorodnimi nastavki.