The Schwarzenbach: Farnschiffe

ZickZack, 2012

»Po plošči Im erwachten Garten so Dietmar Dath & Kammerflimmer Kollektief poizkušali posneti nov material. A iz sebe so naredili zrak in v njega izginili. Rojen je bil nov bend: The Schwarzenbach.«

S temi besedami so se na svoji spletni strani po petnajstih letih delovanja zmerno teatralno poslovili Kammerflimmer Kollektief. Ta izjemno samosvoj kolektiv glasbenikov je v različnih konfiguracijah in skozi devet studijskih albumov raziskal precej divergentne sonične krajine, po katerih so marsikdaj pionirsko gazili prav oni. Od začetnih, eksperimentalno obarvanih elektrojazzerij so v konsistentnem loku prešli na precej manj napet in glitchasti zvok, ki je izkazoval tako zrelost kot, roko na srce, tudi določeno izpetost. Vse manj je kvačkal in vozljal prepoznavni kontrabas Johannesa Frischa, v ospredje pa sta vse bolj prihajala eterični vokal Heike Aumüller ter nežne kitarske teksture Thomasa Webra. Še posebej opazen odmik kolektiva od časov svojih bolj razvranih plošč je bil skupen projekt z Dietmarjem Dathom iz leta 2009. Dietmar, pisatelj, novinar, esejist in v Nemčiji baje precej markantna pišoča persona, je recitiral svoj tekst, ki ga bend le sporadično glasbeno razširja. Za nevešče nemškega jezika tisti plošček ni najbolj izpolnjujoč, je pa bil v svoji izvrstni zvočni zasnovi toliko bolj obetaven. 

Iz jedrne trojice Kammerflimmer Kollektiefa, se pravi Thomasa Webra na kitari in elektroniki, Johannesa Frischa na basu ter Heike Aumüller na harmoniju, sintesajzerju in vokalu, so namreč skupaj s tekstopiscem in sedaj še pevcem Dietmarjem Dathom nastali The Schwarzenbach. Poimenovali so se po fascinantni Annemarie Schwarzenbach, pisateljici, fotografinji, novinarki, lezbijki in drzni svetovni popotnici iz prve polovice dvajsetega stoletja, ki s svojo izmuzljivostjo precej očitno aludira na žanrsko difuznost kot izhodiščni atribut projekta The Schwarzenbach. Ne le da slišimo vse tiste prepoznavne glitchy spotike, krautrock hipnoze, elektrojazzy mlakuže in postrock ambiente, tu se sedaj najdejo še temačna rockovska romantika, pa med folkom in surfom nihajoč blues, dub ritmi in še marsikaj drugega.

Ta pester nabor materialov in orodij bi logično obetal shizofren kolaž, kateremu pa se po neki misteriozni alkimiji The Schwarzenbach precej uspešno izognejo. Vsi komadi namreč konsistentno, čeravno ne homogeno, gravitirajo okoli rockovskega osišča, v katerem se kot reference sluti futuristično adaptiran in svobodnjaško razrahljan zvok Tindersticksov, pa morda še Nicka Cava in celo Leonarda Cohena. Skratka, trubadurski rock anglosaksonskih koncev, vešče spojen s posodobljeno zeljnato maniro germanskega izročila in z besedili, ki bolj kot o srčnih križih razpredajo o ... kdo ve čem. Jezikovnim idiotom takšne baže, kot je avtor tega teksta, je namreč na tej točki poln vstop v univerzum te plošče onemogočen in glede na renome Dietmarja kot lucidnega, igrivega ter povrhu eksplicitno levičarskega pisca je ta bariera hudo visoka. 

A še vedno sta dovolj zgovorna in evokativna inštrumenta že njegov ter Heikin vokal, in generalno občutje plošče je lagodno ter celo energično, četudi še vedno obarvano z močnim pridihom romantike in na momente ekstravagance v duhu kakega Johnna Balancea. Na tega spomni tudi sicer kanec coilovski komad Castinglirt, ki bi ga pogojno lahko označil za vrhunec plošče in najuspelejši spoj tistega, s čimer so nekakšno bolečo jazzovsko ekstazo inscenirali stari Kammerflimmer Kollektief, in tega, kar z izjemno avtorsko vizijo sedaj izvajajo The Schwartzenbach. Je pa ta izbira komada precej arbitrarna, saj imajo z izjemo kakih dveh kosov prav vsi zelo samosvoj karakter. To je verjetno posledica zavestne izbire, da posnamejo pop plato z memorabilnimi melodijami in jasno razločljivimi refreni, na katere se glede na partikularne čustvene dispozitive poslušalec lahko kaj hitro navleče.  

Ta zavesten premik proti sredini ob hkratni rabi soničnega imaginarija obrobja je tista ključna razlika, vsled katere je jasno berljiva prekinitev in odmik od ustvarjalnega loka prejšnjega kolektiva. Nemara lahko zatrdim, da gre za dostojanstveno ter pravočasno odločitev in da svežina plošče Fanrshiffe nasproti zadnji plošči Kammerflimmerjev smelo utemeljuje evaporacijo Kammerflimmerjev v anale glasbene zgodovine. Tu so sedaj Scwarzenbach, katerih albuma Farnschiffe se bo bolj ali manj v celoti mogoče nadejati v nadaljevanju.