The Soft Moon: Criminal

Sacred Bones Records, 2018

Ameriški post-punk band The Soft Moon je leta 2009 zasnoval vsestranski glasbenik, producent, pevec in tekstopisec Luis Vasquez kot solo projekt. V živo frontmana spremljajo odrski glasbeniki, ki v soju močnih utripajočih luči izvajajo zasedbino avtorsko glasbo. Izvirajo iz kalifornijskega Oaklanda, žanrsko pa jih največkrat označujejo za post-punk, dark- in minimal wave ter industrialni rock. Pod imenom The Soft Moon je Vasquez ustvaril štiri polne albume. Začenši leta 2010, s samonaslovljenim prvencem, ko je svoje vokale komajda spustil v miks oziroma se je osredotočal bolj na stroge ritme in distorzirane inštrumentalne dele. Na prvem albumu je Vasquez eksperimentiral z za glas zelo utrujajočo tehniko šepetanja ter ciljal na razkrajanje najosnovnejših človeških elementov v glasbi. Osem let kasneje se bori z omejitvami, ki so ga v začetku duhovno držale nazaj. Novejši material vsebuje tudi močne elemente nojza, shoegaza in industriala. Kot je v neki Svaštarnici povedal že sodelavec Izak Kermc, je skupina pred kratkim podpisala pogodbo z založbo Sacred Bones, pri kateri so drugega februarja izdali ploščo Criminal.

Najbolj inovativni so deli, v katerih Vasquez presega svoj samoobrambni kokon ter izraža surove živce in iskreno bolečino. Ko končno lahko kriči, in ne več zgolj šepeta. Gre za najodločnejši album zasedbe, saj si nikdar prej niso upali izraziti tolikšne mere besa. Večina glasbe, ki jo je v preteklosti skomponiral Vasquez, je dajala občutek izoliranosti od sveta, skrivajoč nekaj mračnega. Tudi Criminal v veliki meri sodi v ta rang. Vmes se pojavi nepričakovana instrumentalna skladba ILL z divjimi, visoko zvenečimi sintažami, Born Into This pa zamaskira vokale do skorajšnje nerazpoznavnosti. V vsej tej mrakobnosti se skriva presenetljiva volja do življenja.

Luis Vasquez je album v vsebinskem smislu opisal kot delo, s katerim se sooča s svojo težavno preteklostjo ter se spopada z demoni, ki ga preganjajo že od otroštva, se kesa in prevzema odgovornost za svoja dejanja. Gre za proces osemletnega samozdravljenja, ki nekako ni delovalo. Posledično je kot dejanje obupa nastal obravnavani album. Napisan je bil v majhnem kletnem studiu v Berlinu, kjer Luis Vasquez trenutno stanuje. Razodeva ostanke otroške travme in preučuje, kakšne oblike lahko prevzame psiha, če so v času njenega razvoja okoliščine toksične. Besedila niso epska, temveč lirska. V pesmi Like a Father v monotonem kovinskem glasu, ki se pojavlja v občasnem sozvočju z dodatnimi vokali, razmišlja o očetu, ki ga nikdar ni imel. V drugih segmentih pa jezo naslavlja spet na neimenovanega poslušalca. Ker je na plošči moč zaznati tudi veliko mero samokritike in sovraštva samega sebe, lahko pomislimo, da gre tu za debate s samim seboj.

Z odmevajočim uvodnim Burn vokalistov glas prinaša ton, ki se precej približa tradicionalnemu loku. Do zadnje in naslovne skladbe se kovinsko zveneče melodije že nekoliko omilijo ter postanejo bolj spevne in zapomnljive, kar pa še vedno ostaja v kontrastu z resnobo vsebine.

Ploščo Criminal sestavlja mešanica agresije, mazohizma in sladkobe, v čemer bi ploščo lahko primerjali s komadi industrial-pop zasedbe Nine Inch Nails. Ritmi so pogosto plesni. Basi se jačajo iz pesmi v pesem, primarni riffi nosijo veliko količino gibalne kvantitete. S skladbo The Pain bas linija že upade in se spušča, da skoraj že spominja na Interpol v najbolj popovski preobleki. Divje instrumentalne melodije uravnavajo skrušen ranjen glas Vasqueza, ko ta preudarja smisel lastnega obstoja.

Album je čustveno nasičen in lahko poslušalca pusti pod vplivom izpovedanega. Nanj lahko prenese tesnobo, a hkrati zaradi dovoljšne mere energijske nabitosti lahko deluje tudi sproščujoče in katarzično. Mešanica prijetnih elektro beatov, šumov, ritem mašin in ostalih inštrumentov, čez katere se odmevaje plete skrivnosten plavajoče zveneč vokal, nas torej zaziba v hladno vzdušje produktivne jeze ...