THE WALKABOUTS: Travels In The Dustland

Glitterhouse, 2011

Skupina The Walkabouts je v prijetnem položaju - njeni člani se lahko zberejo, ko se jim zahoče. Že pred petimi ali šestimi leti, ob objavi prejšnje plošče Acetylene, je Chris Eckman povedal, da se bodo zbrali le, če bodo imeli razlog za to. Torej nove pesmi ali mogoče željo po skupnem igranju. Tako se je lahko vsak član zasedbe posvečal svojim družinskim ali kakšnim drugim opravkom. Bobnarka Terri je z življenjskim sopotnikom in medtem pridruženim članom zasedbe The Walkabouts, Paulom Austinom, najprej delovala pod imenom Transmissionary Six, lani pa je objavila samostojno ploščo kot Terri Tarantula. Chris Eckman in Carla Torgerson sta izdala še en album pod imenom Chris & Carla, predvsem Chris Eckman pa je deloval na še več koncih, od slovenske naveze The Frictions, s katero te dni objavlja album Halogen Sky, preko avstrijske zveze L/O/N/G do avstralskih povezav Dirtmusic in s Tamikrest iz Malija. Prav na enem od popotovanj preko Sahare so mu šle skozi glavo podobe, ki so postale zametki nabora pesmi, iz katerih se je rodil pričujoči album Travels In The Dustland.

Na podlagi pravkar povedanega je jasno, da album prežema vzdušje neobremenjenosti. Neobremenjenosti v smislu, da ni bilo nobenih pritiskov, da je to ploščo treba objaviti zaradi kakšnih formalnih obveznosti do založbe plošč. V nekem drugem smislu pa so pesmi zelo obremenjene. Namreč s težo premisleka o svetu, v katerem živimo, in razmišljanja o tem, kam nas bo naše početje pripeljalo. Če bi iskali rdečo nit pesmi – čeprav ne gre za kakšen strogo zastavljen konceptualni album – bi bila to skrb za naše okolje. V vseh odtenkih pomena te sintagme. Tako je Chris Eckman omenil duhovnost, ki preveva tematiko pesmi. Ne duhovnost v religioznem smislu, temveč duhovnost v smislu spraševanja o naših namenih na tem svetu. Prispodoba puščave, prašne dežele, dežele prahu, je postala ključni označevalec za ta razmislek. Pesmi so povezane med seboj. Dustland je namišljena dežela, Amerika po veliki recesiji. Spomin na dustbowl, na veliko gospodarsko krizo s konca tridesetih let dvajsetega stoletja.

Ob tem je smiselno omeniti, da Chris Eckman pesmi, ki jih ustvari, že ob ali po njihovem nastanku nameni eni od zasedb, s katero deluje, seveda glede na zvok, strukturo in sporočilnost pesmi. Torej so bile pričujoče pesmi namenjene za zasedbo The Walkabouts in ne recimo za The Frictions. Kljub temu je nekaj izjem. Tako je uvodno in eno od nosilnih, raje recimo eno od opredeljevalnih pesmi, pesmi, ki vzpostavijo vzdušje in kontekst celotnega albuma, My Diviner, Chris Eckman najprej namenil zasedbi Dirtmusic, kjer so jo menda celo tudi že posneli. A na koncu so imeli višek pesmi in je Hugo Race Chrisu Eckmanu rekel, da je My Diviner odlična pesem za The Walkabouts. In kako prav je imel. Težko si jo predstavljam v izvedbi, kjer poje Chris ali kdo drug. Carla Torgerson je prava za to.

Zelo razvidna je dolgoletna povezanost članov zasedbe The Walkabouts, čeprav sedaj živijo vsak na svojem koncu sveta, vsak s svojimi družinami in se pravzaprav ne srečujejo kaj dosti, razen ko snemajo ploščo in gredo na turnejo. Prav te razmere brez pritiskov, da jim res ni treba početi ničesar, kar jim ni všeč ali jim ne ustreza, je gotovo en od pomembnih vidikov, da pesmi zvenijo tako sveže, da ne rečem zadovoljno.

Ena zame najboljših pesmi The Walkabouts nasploh je tista v sredini albuma Travels In The Dustland, sedemminutna poema Every River Will Burn, ki lepo povzema vse vidike njihovega ustvarjanja. Pravzaprav ustvarjanja Chrisa Eckmana, kakor ga udejanji v okviru The Walkabouts. S pomembnim prispevkom vseh ostalih. Hipnotična, himnična pesem, čudovit glas Carle Torgerson, pastoralna, duhovna razpoloženja, značilen zvok in način igranja kitare Chrisa Eckmana, ki vedno znova odseva Neila Younga in sorodne, ne da bi jih posnemal ali oponašal, klaviature Glena Slaterja, sedaj dodatna kitara Paula Austina, učinkovita naveza basa Michaela Wellsa in bobnarke Terri Moeller.

Besedila, ki hkrati jasno pripovedujejo zgodbo in nizajo subtilne aluzije in simbole. Kratke zgodbe, odete v nadrealistično obliko triminutne ali parvrstične pesmi. Ob tem moram nujno izpostaviti opazko Chrisa Eckmana, da sporočilnosti pesmi ne moremo omejiti na njihove besede. Nosilci sporočila in pomenov so tudi zvoki. In zvok pesmi The Walkabouts je takoj prepoznaven. Takoj vemo, da so to oni, še preden zaslišimo glas Carle ali Chrisa. Zvok na tej plošči povzema in nadgrajuje najlepše trenutke The Walkabouts v preteklosti, vključno z albumom priredb Satisfied Mind, ki je seveda veliko več kot zgolj zbirka priredb. The Walkabouts so razvili lastno različico tistega, čemur nekateri na kratko rečemo »americana«. Zvoki stoletnega izročila ameriških pesmi s koreninami v evropskih ljudskih napevih, ki so se razvijali in bogatili pod imeni country, folk, roots rock, blues, rock and roll in tako naprej. Zvoki, ki niso konservativni, tradicionalni ali nostalgični. So sodobni, z neskončno globino, odpirajo prihodnost.

Album Travels In The Dustland je še ena mojstrovina naših starih znancev, ki jih mogoče jemljemo za samoumevne. A vedno znova ugotavljamo, da je Chris Eckman en od najbolj spregledanih sodobnih ameriških piscev pesmi, »songwriterjev – storytellerjev«, ki deluje pred našim nosom, v sosednji ulici. Njegove pesmi pa zajemajo ves svet v vsej njegovi raznolikosti.