TI: Vidimo se!

Samozaložba, 2014

Če smo v preteklih letih v oddaji Tolpa bumov pogosto predstavljali plošče t. i. „Nove srbske scene“, se je frekvenca izdajanja njenih predstavnikov in tudi pojava novih zanimivih bandov z leti precej zmanjšala. Nenadna pojava skupin, kot so Repetitor, Nežni Dalibor, Petrol in drugih, je dejansko predstavljala nek ponovni odstrel iz te regije in zato se je zanj upravičeno prijela prej omenjena oznaka neke širše scene, saj je njihov raznolik, a v nekaterih pogledih soroden zvok, močno odmeval tudi izven srbskih meja. Mogoče bo današnja predstavitev prvega dolgometražnega albuma Vidimo se! dvojca TI osvetlila, da gre kot vedno pri vsaki sceni za neko svojevrstno pulzacijo, ki je enkrat glasnejša, drugič tišja, dostikrat pa slišna predvsem na daljši rok.

Že bežen pogled na pretekle glasbene izkušnje obeh članov dua TI nam priča, da gre pravzaprav za dolgoletna soustvarjalca omenjene „scene“. Tako recimo Ilijo Dunija poznamo po njegovi markantni vlogi v bendih Petrol in Meatmarket, medtem ko je druga polovica TI, Trajče Nikolovski, v preteklosti deloval v bandih White Noise In A White Room ter v Čistilište. Čeprav sta oba rojena Makedonca in sta se spoznala šele v Beogradu leta 2012, bi ju lahko po vsem naštetem mirne duše označili za dolgoletna pripadnika „Nove srbske scene“, v katere kontekst se zvočno in slogovno umešča danes predstavljena plošča Vidimo Se!, izdana marca letos le v digitalni obliki.

Kot običajno velja za vsak duo, so vloge tudi v tem primeru jasno razdeljene. Ilija Duni primarno skrbi za melodično sliko zvoka TI, saj prek kitare, basovskih pedalov in občasnih synthovskih vložkov pričara enostavno nalezljive minimalistične melodije, ki se zlahka, že po nekaj poslušanjih, zapišejo v posameznikovo slušno podzavest. Trajče Nikolovski pa po drugi strani nepretenciozno in natančno v ozadju skrbi za ritmično spremljavo melodičnih zgodb Ilije. Glede odpetih linij pa so vloge dokaj enakovredno razdeljene. Rezultat je lahkoten, rahlo s psihadelijo začinjen popič, ki hoče biti in je vsakdanji, ali bolje, na prvo žogo. Že samo dejstvo, da so material za ploščo v celoti ustvarili, izpilili in končno tudi posneli v Ilijevi dnevni sobi, priča o neki splošni naravnanosti dvojca TI, ki tekstovno in posledično tudi zvočno, zelo jasno ostaja zvest skromni enostavnosti in vsakršnemu izogibanju utehe v artističnih ali romantično-inteligentih potezah, ki so največkrat, precej za lase privlečene. 

Že začetna skladba Smejem se pokaže stabilno formo skladb, ki jo dvojec TI skrbno le za odtenek preoblikuje skozi celotno ploščo. Rahlo distorzirane in malenkostno zdelayane kitare, zasanjane synth atmosfere v ozadju, ki skrbijo še za basovske harmonije, ter ponavljajoča bobnarska spremljava, ki brez pretiranih prehodov pelje zgodbo naravnost brez nepotrebnih zasukov. Tako se skladbe razen sprememb v intonaciji ali izgube vokalnih partov in delnih solističnih izletov Ilije na kitari, izpojejo v feelingu atmosfere, ki jo vedno deloma narekuje pomen besedil. Le-ta pa so le nekajvrstična in večinoma govorijo neposredno o vsakdanjih stvareh, ampak vedno z neko optimistično noto. In najbrž je prav to zvočno sledenje in pričaranje feelinga besedil morda tisti najbolj pohvalni aspekt dua TI, saj nam brez pretiranih aranžerskih pretegov in s ponavljajočimi se formami med skladbami vedno uspeta v mislih pričarati tisti moment ali okoliščino, ki je botrovala nastanku posameznega besedila.

Najbrž se prek celotne plošče najbolj prime skladba Samokontrola, ki v sebi nosi rahlo novovalovsko ritmično podstat in Cureovsko pozitivno melanholijo, vse skupaj pa tako močno zveni v polju prej omenjene nove srbske scene. Rahlo iskreno-komična skladba Naša drama prek zanimive dinamike ironizira kočljive življenjske trenutke, medtem ko nam skladba To su samo reči pred oči postavi vso golo lahkotnost življenjskega nazora in posledično glasbe dua TI, ki se ne sprašuje preveč, zakaj in kako, temveč se raje prepusti občutkom, naj ti vodijo potek vsake maše. Zato je njuna glasba takšna, kot je, zasanjano enostavna, a vedno polna natanko pravih zvočnih elementov. 

Če bi že morali iskati slabosti oziroma delne pomanjkljivosti plošče Vidimo se!, bi delna kritika letela na morda res nekoliko preveč vsakdanjo produkcijo, saj bi dvojica na momente lahko zvenela jasnejše. Vendar je to mogoče bila hotena poteza dua v duhu njunega prej omenjenega nazora: „skromno je morda še boljše“. Druga opazka je dejstvo, da je druga polovica plošče, z izjemo izpovedne Ona i ja, idejno nekoliko šibkejša od prve. Tudi tekstovno se dvojica zgubi med vrsticami, ki na kraju ne pustijo tistega pričakovanega občutka na koži, ki ga poznamo iz prve polovice albuma. Zatorej bi za konec dejali, da je morda v obziru, da gre za nekakšen razširjen sodobni kantavtorski projekt, pred duom TI oziroma pred Trajčem in Ilijo še kar nekaj prostora za izpiljenje njune zvočne poetike. Zagotovo bodo pravi slušni test tudi prihajajoči živi nastopi dvojice na slovenskih odrih, začenši že ta vikend, saj sta po našem mnenju TI zaradi njune skromne narave veliko bolj prepričljiva v živi formi kot na nosilcu.