Tim Hecker: Love Streams

4AD, 2016

Tokrat pod drobnogled Tolpe bumov postavljamo kanadskega primarno elektronskega glasbenika Tima Heckerja, ki ima za seboj že petnajst let samostojnega ustvarjanja. V tem času je nabral precejšnje število sodelovanj s sorodnimi glasbeniki, kot sta Christof Migone in Aidan Baker, ter vsaj z založbami Kranky, Alien8, Staalplaat in Fat Cats, nedavno pa tudi s 4AD. Njegovo vneto raziskovanje zvoka že vse od začetka temelji predvsem na metodah elektronske glasbe, znotraj katere se je sprehajal med tehnom, umirjeno in strukturirano ambientalo ter tršo noise in drone gradnjo. Z zadnjim predhodnim albumom Virgins se je bežno že dotaknil renesančne glasbe, z letošnjim Love Streams pa je jasno, da se je njegovo zanimanje zanjo zagotovo še poglobilo. Novi samostojni album, že osmi po vrsti, namreč v celoti stoji na presečišču renesančnih glasbenih elementov in moderne elektronike.

Povezava med prejšnjo in novo ploščo pa ni zgolj v zvokovni podobnosti, temveč je tudi logično nadaljevanje sodelovanja z islandskim studiom Greenhouse Studios. Prav tako sta se mu pri novem albumu ponovno pridružila kanadska klaviaturistka Kara-Lis Coverdale, ki poleg igranja klavirja in orgel tudi sama eksperimentira z elektroniko, ter islandski pihalec Grímur Helgason, sicer znan po izvrstnem igranju klarineta. Vokalne linije je inspiriralo koralno petje petnajstega stoletja, predvsem dela francoskega renesančnega skladatelja Josquina des Preza, ki jih je za islandski zbor Icelandic Choir Ensemble aranžiral prav tako islandski minimalistični skladatelj Jóhann Jóhannsson. H končnemu zvoku plošče pa naj bi svoj delež prispeval tudi v Reykjavíku lociran eksperimentalni elektronik Ben Frost.

Rezultat teh sodelovanj je enajst elektronskih skladb, v katerih se izmenjujejo posnete inštrumentalne in zborovsko obarvane renesančne linije, za katere slišimo, da so bile s strani Heckerja naknadno kompleksno obdelane za namen končnega izdelka. V zasnovi vsakega komada sledimo ambientalni podlagi z pridihom melanholije, vanje pa vpadajo nepredvidljivi eksperimentalni momenti. V nekaterih segmentih nas plošča s hrupnimi dolgimi akordi spomni celo na metalski drone, iz katerega naj bi avtor črpal pomemben del svojega glasbenega navdiha. Tej podlagi ključno sledijo še cerkvene orgle in petje, ki kljub svetlim odtenkom renesančnega preporoda nedvomno prej asocirajo na sakralno temačnost srednjega veka. Tudi sicer Love Streams kljub še nekaterim svetlim flavtam in sintetičnim linijam zaznamuje v splošnem bolj temačno duhovno vzdušje.

Če naj se na tem mestu še nekoliko bolj podrobno sprehodimo po scenosledu plošče, se najprej ustavimo ob uvodni predigri z naslovom Obsidian Counterpoint. Tu se rahla elektronska podlaga prepleta s topimi zvoki, ki spominjajo na kak distorziran ksilofon, melanholične flavte pa nakazujejo bežno uverturo v renesančne figure. Slednje dokončno prodrejo v Music of the Air, ko v ospredje prvič stopi značilno zborovsko petje - eden večjih doprinosov h kvaliteti albuma. Vendar pa vokali tukaj ne posredujejo sporočilnosti besedil, temveč so obdelani do meje prepoznavnosti. Sporočilnost se tako ne skriva v tekstih, temveč v načinu manipulacije vokalov, ki pridejo do močnega izraza še v mojstrovinah Violet Monumental I in Castrati Stack.

Kot Hecker pri obdelavi zvoka ne sledi togosti striktnega petja koralov, se izogiba tudi določenemu ritmu. Šele s preskoki med vokali, zvoki različnih flavt in klaviatur ter kombiniranjem različnih hrupnih podlag ustvarja svojevrsten ritem, ki na trenutke premore že skoraj plesno komponento. Med komadi izstopa še vsaj zadnji Black Phase, v katerem so orgle in vokali še najmanj obdelani, a je, zanimivo, učinek zvoka v celotni skladbi enak kot pri vseh ostalih. Tako Hecker lepo zaokroži in zaključi mešanico moderne elektronike in renesančne glasbe, ki bi marsikomu lahko predstavljala malce nenavadno ali nasprotujočo si kombinacijo, vendar sta tukaj kljub časovnem razmiku zelo uspešno povezani.

Manipulacija zvoka in uporaba renesančne glasbe v modernih muzikah seveda ni nikakršna novost, sploh ne zelo pogosta uporaba cerkvenega petja in značilnih cerkvenih orgel v elektroniki. V devetdesetih je ravno v tem duhu zaslovel vsaj nemški glasbeni projekt Enigma. Inovativen pa je način, kako Hecker razkraja in ponovno povezuje zvok, pri čemer je mogoče čutiti tudi vpliv dediščine Johna Cagea. Pod črto tako ne gre zgolj za estetsko lepo in izredno poslušljivo ploščo, temveč za tehtno zasnovano eksperimentalno glasbo, ki zavoljo nepredvidljive forme tudi po večkratnem poslušanju nikakor ne dolgočasi.