TINDERSTICKS: Across Six Leap Years

Lucky DoG / City Slang, 2013

Tindersticks na pričujoči plošči revitalizirajo sami sebe in skozi preteklost podčrtujejo svoj sodobni zvok, ki so ga obeležili s spremembami v postavi in s svojimi zadnjimi ploščami, še posebej z odlično ploščo Something Rain izpred dveh let nazaj, ko so z njo nazadnje v živo nastopili tudi na naših odrih. Across Six Leap Years je zbirka preteklih stvaritev, preteklih pesmi, skozi katere Tindersticks ponujajo samosvojo samorefleksijo, ki se vrši skozi neprisiljeno reinterpretacijo, skozi katero se v skladbe zasedbe in v dve skladbi pevca Stuarta Staplesa subtilno prikradejo nova občutja, nove atmosfere in preko tega tudi nove interpretacije.  Bend je ob dvajsetletnici ustvarjanja odšel v znameniti Abbey Road studio in tam na novo posnel devet starih pesmi, ki segajo od l. 2006 vse do l. 1994 nazaj, torej do njihove druge plošče. Izbor skladb je precej oseben, posega po različnih ploščah in obdobjih zasedbe, tudi po tistih, v katerih je bend ustvarjalno in na osebnih ravneh resigniral, razpadel in se ponovno sestavil skupaj. Ploščo tako uvedeta dve skladbi, ki izhajata iz točke razpada, 'Friday Night' in 'Marseilles Sunshine' s Staplesove solo plošče in sta edini skladbi, ki sta deležni bogatejših aranžmajev. Nato se sprehodimo skozi tri skladbe z druge plošče, pa nekaj skladb s Simple Pleasure, novo priredbo disko balade 'If You're Looking for a Way Out', končamo pa s skladbo, ki je bila namenjena plošči The Hungry Saw in z okleščenim klavirjev prav prikliče njenega duha. 

Na tem mestu je treba takoj zapisati, da ne gre toliko za obračun s preteklostjo, še manj za zbirko hitov, fenovsko kolekcijo, nabirko denarja ali zapolnitev ustvarjalnega mrtvila. Nenazadnje so Tindersticks v približno istem času povili še eno ploščo, novi album filmske glasbe za še eno sodelovanje z režiserko Claire Denis in njen novi film Les Salauds, ki je prišel v kinematografe v mesecu avgustu. Skozenj so Tindersticks očitno filtrirali občutja brezizhodnosti in skrajne, zgoščene depresivne atmosfere, ki preveva celoten film. Across Six Leap Years je povsem drugačna izkušnja, prežeta z določeno mero zrele sentimentalnosti, v kateri ni prostora za patetiko in pretirano vzdihujočo romantiko. Tipičen, klasičen zvočni svet Tindersticks, spoj temačno zasenčenega belega soula in R&B-ja, zakajenih boemskih salonov, odročnih ulic in socialnih stanovanj, rahlo opijanjenih alter šik popevkarjev, sodobnih croonerjev in nostalgičnih filmskih aranžmajev je tokrat na novo in intenzivneje osvetljen. Pa ne z neko novo produkcijsko lučjo v maniri piljenja starih pesmi, čeprav ne moremo čisto zavreči momenta neke lastne samokritike, četudi nam bend zatrjuje drugače. Osvetlitev poteka na zvočni ravni, kjer so aranžmaji pesmi dosti bolj čisti, ogoleli in enostavni, manj nabuhli, hkrati pa se ne bojijo izrazitejše spevnosti, podčrtane s sladkobnimi ženskimi spremljevalnimi vokali in čistejšo in bolj emotivno vokalno interpretacijo Stuarta Staplesa. Ta daje pesmim nov pomen, novo interpretativno vsebino. Rečeno z zanje tipično prispodobo se zadimljenost njihove glasbe s tem ni razredčila, še manj razkadila, temveč se je plemenito in opojno zažrla v krhko, prosojno zvenečo tkanino glasbe, ji s tem vdihnila  neko drugo patino, občutje in teksturo, ki jo Staples in člani zasedbe nosijo danes. In ne, ne gre za zrelost, s katero ponavadi glasbena kritika vse prehitro opleta in maha. Težko bi namreč trdili, da so pričujoči novi aranžmaji boljši od prejšnjih, so predvsem drugačni. Z njimi bend ne odpravlja določene tesnobe, ki jo je čutil do pričujočih pesmi prej. Tu gre prej za nelagodno soočanje, ki se razkriva v detajlih. Torej pri Across Six Leap Years ne gre za velike zamahe, za temeljna predrugačenja pesmi, temveč za subtilnost v podajanju pesmi, ki so večinoma z obrobja ustvarjalnega opusa Tindersticks. Verjetno jim že to dejstvo vliva novo življenje in jih iz množice pesmi na njihovih ploščah potiska izraziteje v ospredje. A to dejstvo vzpostavlja predvsem neko nelagodno pozicijo, v kateri se znajdemo poslušalci, v pozicijo vmesja teh pesmi, med preteklostjo in sedanjostjo, med eno in drugo interpretacijo. S tem pa Across Six Leap Years postaja predvsem problematična plošča, plošča, ki zveni izjemno in ki po eni strani briše in hkrati na novo piše zvočno zgodovino Tindersticks. Še več, v kontekstu pričujoče plošče jo celo premešča, saj plošča deluje izjemno celovito in nikakor ne kot zbirka. A v ozadju ostaja zapis preteklosti, ki vsaj rednemu poslušalcu Tindersticks ves čas odzvanja v ozadju.