TINDERSTICKS: The Waiting Room

Lucky Dog/City Slang, 2016

Recenzije zadnjih treh albumov zasedbe, vmes tri koncertna srečanja, ničkoliko filmov francoske režiserke Claire Denis z njihovo glasbo ter televizijski intervju. Vsekakor pogosta srečevanja z ustvarjanjem britanske zasedbe Tindersticks in njihovo romantizirano podobo hrepenečih, voajerskih, ciničnih, obstranskih duš in figur, ki prečijo boemske četrti, pajzle, bare, stanovanja, ulice in medsebojne odnose. Ti odnosi, razpeti med osebno izkušnjo in zgodbarstvom, utelešeni v glasu in besedi Stuarta Staplesa, se lahko odvijajo kjerkoli, vsekakor pa v njih odzvanja neko lovljenje preteklega duha londonskega Soha in pariških ulic, kamor se bend vedno hočeš nočeš pozicionira, ne glede na to, da v glasbi vsrkava številne vplive. Njihovo vpijanje te zgodbe vpenja v univerzalen zven občutij, v na prvi sluh mehkobno in enovito zvočno izkušnjo, ki svojo kompleksnost čustvovanj, atmosfer in tenzij odstre šele v skrajno prefinjenih aranžmajih in tankočutnem zvenu. Novi album 'The Waiting Room' v tem smislu predstavlja novo fazo izmojstritve izkušenega benda, ki ga že vrsto let krasita svojstvena zvočna podoba in imidž. Ta se z novim albumom po eni strani ohranja, po drugi pa plemeniti, kar za bend s tako dolgim stažem in s tako zakoličeno podobo v glasbeni javnosti ni ravno mačji kašelj. Podobo kultne zasedbe, vpete v rahlo-boemsko-grenkosladko-šik-mehkoerotično-žametno-temačno-malomeščansko-cinematično-romantično-croonersko-baladno izpovednost. Bend podobe ne ovrže, a jo obrne v bolj osebno tematiko, z aranžmaji pa poskrbi, da ne gre le za 'še eno plato Tindersticks'.

The Waiting Room je plošča, ki vozi po dveh tirnicah hkrati. Na eni strani je njena zvenska in zvočna utelesitev v obliki enajstih pesmi, ki nas v veščem in premišljenem vrstnem redu vozijo v različne atmosfere. Na drugi pa je njihova zvočno-vizualna utelesitev v podobi enajstih mini filmskih interpretacij pesmi v obliki glasbenih spotov različnih režiserjev in režiserk. Zdi se, da je ta dvotirnost bend odvrnila od pretiranega evokativnega podoboslovja in atmosferike, ki ju povezuje generični pojem cinematičnosti, pesmim pa tokrat dodala večjo mesenost in čustveno globino v samem glasu in zvenu. Skozi razvejano atmosferiko plošče kot gradniki tokrat intenzivneje nastopajo tri instrumentalne skladbe, uvodna, vpeljujoča 'Follow Me', predelana izposojenka iz filma 'Upor na ladji Bounty' z Brandom v glavni vlogi z lenobno melodijo melodike, nežnih godal, ali 'Fear Of Emptyness' z nežno medigro kitare in hammond klaviatur ter skrajno minimalistična in kontemplativna 'Planting Holes' s klavirskimi toni in zvenom posod za paelo, na katere pada dež. Čeprav bi vse tri zlahka vtaknili na kakšno plato filmske glasbe Tindersticks, so to bistveni gradniki, ki uvajajo, povezujejo, razdružujejo in potencirajo narativno-zvočni lok in atmosfero celotne plošče. Hkrati pa nam že odstrejo tokrat bolj razprto, zvensko bogato, a hkrati okleščeno podobo plošče, ki navdušuje z aranžmaji. Ti prefinjeno utelešajo formo 'manj je več', pa čeprav zvensko posegajo po godalih, pihalih in trobilih, številnih klaviaturah, melodiki, basovskem klarinetu in flavti, ustaljena glasbila zasedbe pa se vešče umikajo in izpostavljajo zgolj v posamičnih pesmih ter krepijo in barvajo njihov karakter. Temu je podrejena tudi vokalna interpretacija. Stuart se tokrat občasno umika višjim legam, poje bolj melodično ter si v interpretacijah pušča več prožnosti in odprtosti, zato vokal občasno nežno plava nad glasbo, namesto da bi bil ujet v njeno metrično strukturo. S tem lažje ujame raznolike čustvene podtone glasbe in karakter same skladbe. Tokrat je Staples v besedilih obrnjen vase, v lastno minljivost, v bledenje in spreminjanje spomina, v nežno, a minljivo občutenje čustev v različnih plasteh in oblikah ter v spomin telesa, taktilnosti. Tokrat je krhek, moledujoč, bolj hrepeneč kot pa zavojevalec, bolj plahi zapeljivec, ki se zaveda krhkosti in minljivosti trenutka in ujetosti v lastne psihične spone in želje, kot pa voajerski, skrito perverzen sledilec in plenilec. In glasba to skozi zven imenitno uteleša. 'Second Chance Man' je lenoben beli soul z minimalistično podlago harmonija in poudarki trobil s pritajenim pulzom, ki se že v naslednji skladbi 'Were We Once Lovers?' pretvori v mehkoben funk z ritmom v ospredju. Minimalizem obeh skladb grandiozno razbije 'Help Yourself', najbolj izstopajoča skladba na plošči, s svojim zasvojljivim koketiranjem z afrobeatom, ki nas seveda spomni na zgodnja šmiranja Tindersticks s pleh zvenom mariači orkestrov. 'Hey Lucinda' je prvi duet na plošči, duet s pokojno Lhaso de Selo, lenobna, barska skladba na sledi duetov Nancy Sinatre in Leeja Hazelwooda, edina skladba, ki jo krasi hrapav saksofon Terryja Edwardsa, ki se na tej plošči umika bolj čistim pihalnim aranžmajem jazzovskega saksofonista Juliana Siegla. Temačno intenzivnost s prejšnje plošče na pričujoči doseže skladba 'We Are Dreamers!', duet z Jehnny Beth, vokalistko benda Savages, ki s svojo prezenco skladbi doda element hladnosti.

'The Waiting Room' v sebi nima več uglajenosti, pod katero utripa perverznost, kot na prejšnji plošči 'The Something Rain'. Uteleša jo velika ranljivost naslovne skladbe 'The Waiting Room', v kateri Tindersticks ekstremno reducirajo aranžma, tišina in premolki v njej pa dobesedno zvenijo. Skozi celotno ploščo Tindersticks lovijo skrajno intimnost, krhkost in minljivost, ki jo uglasbijo v najboljši tradiciji sodobnega popa, ki se kiti s pronicljivimi aranžmaji. Z njim nas Tindersticks še vedno držijo v svojem žametnem objemu, ki se zna še vedno z vsakim albumom nagubati drugače. 'The Waiting Room' ni prostor duhamorne neučakanosti, temveč prostor nekega suspenza, ki nas spremlja in prijetno draži skozi celotno ploščo.