TOBY DRIVER: THEY ARE THE SHIELD
Blood Music, 2018
I built a spiral tower with no meaning
From space to air
From air to moving air
From moving air to a system of suicide
They are the shield - oni oziroma one so ščit. Pred kom ali čim, za koga ali kaj? Truma capljajočih zvoncev ob izvrtinčenem jezu ščiti – zapreči? – pred neposrednim vdorom ne-več-ozonske svetlobe. Od kje ta svetloba, iz pravkar pokopane v uliti grob, iz žive rane, iz the deepest hole? Te besede in vzdraženi obtoki tečejo o novem artefaktu Tobyja Driverja, tu spletamo dimno-micelijske povezave med njegovo novo ploščo They Are The Shield in njeno predhodnico Madonnawhore. V Tolpi bumov s ploščo Madonnawhore sem zapisal, da so stvari »vedno bolj mračne, čudne, brezupne, nejasne, androgine, nežne, ranljive, samomorilske, sovražne in ljubeče, kot se površinsko želi konzumirati.« To drži tudi tokrat. In tudi tokrat je to dober smerokaz, nemara tudi disclaimer, ob obilo pripisanih, kdajpakdaj tudi zavestno hotenih poskusih ustvariti nekaj, kot je avant-pop, preprost album balad ali pač destilacija weird-goth dediščine - globinski ljubitelji Driverjevih glavnih in matičnih Kayo Dot seveda vedo, kam to zadnje meri.
Podobno kot ob zadnji izdaji zasedbe Kayo Dot, genialni Plastic House On Base Of Sky, gre – kljub neznanskim razlikam - tudi s They Are The Shield za približevanje pesemske, kompozicijske, občutenjske, odtenkovne ter same izvedbene tvarine nečemu skorajda nečloveškemu, ves čas izhajajoče iz najbolj slehernih nevralgičnih točk bolečine, izgube, hrepenenja in spiralnega približevanja samomoru. Tako je nova Driverjeva solistična plošča najprej obstajala v nekakšni skorajda končni, v živo posneti različici, a Driver je želel stvar nalašč zaključiti kot pretirano popoln studijski izdelek, kot nekakšen new-age album, na katerem bi bilo kakršnokoli nihanje oziroma sled dotika skoraj bolestno odsotna. Seveda pa je tovrstna naravnanost, ki na koncu je in ni bila dosežena, zgolj trojanska kobila plasiranja izrazito ekscesnih količin hrepenenja in bolečine, takih, ki se lomijo v vsakem okviru, najprej ravno v sterilno new-agerskem, ki se jih trudi vsebovati – in ki še ojačajo izhodiščne in prek medija priigrane drivergence pogube.
Kar nekaj zadnjih Driverjevih izdaj, tako v formatu zasedbe Kayo Dot kot solističnih, je poleg zasledovanja nemirne muze in polaganja tlakovca na tlakovec labirintni uganki identitete in ekspresivne samo-identifikacije tudi nekakšen spoprijem s trenutnimi, bolj ali manj bednimi mikrotrendi t. i. indie glasbene produkcije – z vsakokratno čudovito zgrešitvijo vsega, kar bi oplazilo povprečnost. Tako da v končni fazi ob Driverju, tako zelo idiosinkratičnemu in izrazno močnemu umetniku, skorajda ni pomembno, od kod pride določen estetski, tropovski impulz za ustvarjanje nekega dela. Vedno bo prisotna eksplicitna ali subtilna, vsekakor pa močna točka razlike, poleg tega pa posebne vrste doživetje Driverjevega izraza nudi ravno bolj dolgotrajno, globlje poznavanje situiranosti določenega albuma, obdobja, na časovno-ekspresivni premici njegovega razvoja oziroma delovanja.
Driver je znotraj glasbenega sveta, ki ga je ustvaril in mapiral do sedaj, dognan skladatelj godalnih partov, za violino pravzaprav piše že od samih začetkov Kayo Dot, ko je pomemben del zasedbe krojila Mia Matsumiya, odlično sta sodelovala v prvi inkarnaciji kompozicijskega modusa Tartar Lamb. In za razliko od predhodne plošče Madonnawhore, na kateri je šlo predvsem za, poleg glasu, »astralno otožno Driverjevo pretanjeno kitarsko igro, potopljeno v meglico minimalističnih matričastih basov in sintovskih akordov na stelji skopih in podvodnih bobnov,« je na They Are The Shield osrednja vloga godalnega dvojca Pauline Kim Harris in Conrada Harrisa.
To se je najmočneje vzpostavilo že na prvi razkriti skladbi, odlični Glyph, pravi mali arabeski liričnega violinskega pleteža z ostalimi instrumenti, ki nas potegnejo v konkretno, osrednjo trditev te pesmi, te pesemskosti, vsak akordičen premik, vsak polton je tu ključen za odstiranje meglenega, otožnega lirizma - umetnosti tovrstnega napeva, ki ni izpraznitev in od same ekspresivne forme podeljena estetska vrednost, temveč ravno nasprotno, obupana želja skorajda aseptično verjeti ravno v to čisto, izpovedno možnost – ne samoumevnost – ki se lahko tudi izmuzne. Kot že mnogokrat prej, je tu prisotnost nekega otipljivega občutja, otipljivega kot duh, kot poznani poraz. They Are The Shield je suho rečeno, po avtorjevih besedah, nabor ljubezenskih pesmi določenim osebam, znotraj Glyph denimo vznikne ne toliko dialog, ampak izraziteje nagovor: »I bathe in dirt, face down / And you see a man rising,« in kasneje »I built a spiral tower with no meaning // From space to air / From air to moving air / From moving air to a system of suicide.« Tako, pustimo, da se usede, to ni pravljica ...
Pojavijo se tudi drugačne vrste duhovi, prebliski bogatega avtorjevega preteklega opusa. Ravno omenjena godala spletajo jasen most z Driverjevim pisanjem za violine na čisto prvi Kayo Dot plošči Choirs Of The Eye, še najbolj na osrednji del The Manifold Curiosity, pa tudi na Wayfarer. Skupino tokrat dopolnjuje še Brian Chase na minimalističnih bobnih, odigranih in frekvenčno dislociranih v nekakšen nelagoden, zmaličen utrip – ki bi lahko bil zračen, če bi ne bil tako pritiskajoč in ne bi govoril drugačnih, krvavih zgodb.
Tu je še Kelly Moran na klavirju v zaključni The Knot in, morda najbolj intrigantno, Bridget Bellavia, Driverjeva partnerka v zasedbi Piggy Black Cross, v kateri udejanjata nekaj, kar naj bi sledilo klubskim dark, electro, goth, witch house smernicam, a je spet zelo posebno in izrazito avtorsko. Bellavia odpoje vokal na Scaffold of Digital Snow, ki je še en poton v mračne ter, kot bomo videli v hipu, micelijske pesemsko-poetsko-podobne krajine, polne podrastja in vitalizma obupa, skelečih sledi reminiscenc ter nepovratnih sprememb subjekta. Ta subjekt je tokrat Driver sam, predvsem v smislu, da je na plošči They Are The Shield po dolgem času izpostavljen kot izključen avtor tekstov, edinkrat poleg plošče Blue Lambency Downward zasedbe Kayo Dot, da je temu tako. O poemah glavnega tekstopisca in skritega člana Jasona Byrona sem z obzirom na matične Kayo Dot, katerih celotnost častim na teh valovih že kar nekaj let, govoril marsikje, zato pa je tokrat ob njegovi odsotnosti povečini odsotna tudi določena nezgrešljiva luciferjansko-gnostična, delno literarna podstat, ne pa tudi kopica drugih oniričnih sestavin.
Nameravan etrski potek prekine v sintovsko meglico ujeta raskavost violin, ki kljub taki in drugačni milozvočnosti ter odzvanjajoči potopljenosti ostajajo violine in ne raztelešene prinašalke linij, predvsem pa ga zatrese nekaj redkih, skorajda strateških Driverjevih vokalnih zlomov, morda najočitneje v prelepo naslovljeni Smoke-Scented Mycelium, ki podobo kolonije na obleki, dim, ki se hlapno in bodičasto vzdiguje kot gozdna tla sanj, premakne v nekaj skorajda preveč bližnjega. Nekakšno izmenjavo z očetom za zaveso, onkraj, v smrti, oziroma nekdo tam, nekdo tukaj, čakajoč na smrt, s pepelom nabranim s kril - nekaj ni ravno prav, seveda ni, predanost prebadajo okruški ponižanja, predmeti na steni, zvezde se upočasnjujejo in nekdo je šel onkraj, se vrnil iz črnine in – je to maščevanje, ljubezen, prekletstvo? Okrutnost spletenosti? Možnost raz-pleta? Kot vrv, ki ji sledi v poslednjem vozlu, The Knot, ki spet spleta linijo z zaključno Boys on the Hill z Madonnawhore, s prežitki potovanja, nekoč osrednjega orodja pridobivanja in spoznavanja, zapuščanja telesne mape, fantovskega sebstva, ogenj, ki si ga oddvojen prižgal na hribu, se spustil dol po vrvi nazaj od izparevanja in ona, ki te je poljubila v vozlu.
Uredniški izbor
Napovedi
Prikaži Komentarje
Komentiraj