TORCHE: Restarter

Relapse, 2015

Priljubljenost nekdaj v Miamiju situiranega, zdaj pa po vsej Ameriki raztresenega kolektiva Torche lahko pripišemo njihovemu kontradiktornemu, nekonvencionalnemu mešanju sladkih, mestoma popovskih melodij v znižanih kitarskih uglasitvah z bolj mastnimi ter mrakobnimi  karakteristikami dooma in drugih form heavy metala. Intenca omenjenega spajanja se skriva predvsem v želji kreiranja zabavne, s predsodki in pričakovanji neobremenjene težke kitarske muzike, ki ne stremi k resnobnosti, temveč k širjenju obzorij med feni različnih oblik metala in obratno k širjenju metala med fene drugih muzik. Svojo glasbeno vizijo, za šalo jo lahko označimo za popoidni sludge metal, je bend pristno udejanjal tako na kvalitetnem Meanderthal kot tudi na predzadnjem Harmonicraft, kar so odsevale tudi večinoma pozitivne kritike različnih glasbenih medijev.

Od takrat sta minili skoraj dve leti. Fantje so si medtem streho nad glavo zagotovili pri priznani metalski založbi Relapse, pri kateri so si zavetje med drugimi našli žanrski kolegi Red Fang, Baroness in Black Tusk. Sicer pa gre za založnika, ki v svoje vrste sprejema predvsem glasnike hitrih in nasilnih sodobnih muzik. In kot kaže, je eden od razlogov za premik od popovske melodičnosti k okrepljeni hrupnosti tudi menjava založbe. Odločitve za še bolj gromovito muziko pa ne moremo vselej označiti za utemeljeno.     

Z ozirom na pretekli material in na njem utemeljen uspeh se zdi umestno izprašati še neizrabljene potenciale bendov kova Torch. Skupina, ki si je na prvih treh dolgometražcih spretno tlakovala pot med izstopajoče predstavnike žanra, v tem primeru sludge metala, se tokrat večinoma odpoveduje pretekli sladkobnosti in svoje karte pretežno stavi na silovitost metala. Česar pa od njih pravzaprav nihče ni zahteval. Če se ozremo k naslovu Restarter, iz njega lahko deduciramo, da gre za implikacijo nekakšnega vnovičnega zagona morebiti njihove z leti odrevenele metalske duše, morebiti pa zgolj za usmeritev proti novim glasbenim koordinatam. Ob večkratnem poslušanju plate žal z razočaranjem neizogibno spoznavamo, da gromovitim Torche tokrat pač ni uspelo, vsaj ne na prepričljiv način, realizirati niti prve niti druge ideje.     

V resnici ne gre za slab album. Razlika v primerjavi s preteklim materialom tiči med drugim v dejstvu, da gre za plato, ki je najmanj torchevska doslej; gre namreč za plato, ki zveni kot zgolj še ena v seriji žanrsko sorodnih izdaj. Navzlic temu Restarter še vedno premore trenutke njihovega navdahnjenega spajanja sladkega in zapacanega. V omenjeno kategorijo je moč uvrstiti monolitske sludge riffe uverture Annihilation Affair in lahko zapomnljivo Minions. V primerjavi z njima izzvenita s punkom navdahnjeni skladbi Loose Men in Blasted kot neizogibni polnili, ki sta za celovitost plate nekako potrebni. Med pozornosti vredne skladbe gre umestiti tudi počasnejši, a v svoji počasnosti siloviti No Servants in Believe It, pri katerih izstopajo harmonični čisti vokali kitarista Steva Brooksa. Nasprotno sta zaključni Barrier Hammer in istoimenska Restarter precej antiklimaktični. Prva prisega na  težkost in mastnost klasičnega sludga, druga pa se razpotegnjenih devet minut trudi servirati smiseln zaključek, nazadnje pa poslušalca z mlačnim občutkom v ušesih prepušča tišini.

Kot že rečeno, v resnici ne gre za slab album. Med pohvale vredne aspekte nedvomno spada vrhunska produkcija izpod rok zvočnega maga Kurta Balloua, sicer kitarista hardcore prvakov Converge. Na primerno glasnost naviti zvočniki lahko albumu pripišejo kvalitete, ki jih sicer kvari manko skladateljskega navdiha, torej odsotnost bolj premišljenega in progresivnega ustvarjanja. Četudi njihova tendenca po izpostavljanju zabavne plati mastnih doomerskih riffov ostaja v ospredju, pa fokus na še bolj metalsko zvočno podobo žal izgublja ostrino, predvsem zavoljo generičnosti ponujenih komadov. Čas bo torej pokazal, ali gre pri albumu Restarter zgolj za prehodno fazo iskanja nove zvočne identitete ali za prvega indikatorja zatona nekdaj navdihujoče inovativnosti enega zanimivejših kitarskih bendov zadnjih nekaj let.