TORI TANGO: For One Touch

Klopotec, 2016

Med domače glasbenike, zaslužne, da se harmonika ne povezuje nujno le z narodnozabavno glasbo, gotovo lahko štejemo tudi Jureta Torija, sicer člana benda Orlek, ki pa že kako desetletje vzporedno pelje samostojno avtorsko pot. Prvič se je oglasil leta 2006 s hvaljenim albumom Odsev spomina, na njem pa mu je družbo delal starosta avstrijskega jazza, kontrabasist Ewald Oberleitner. Ta se je izkazal za nezgrešljivega spremljevalca našega meharja, saj je imenitno zapopadel melanholijo in pritajeno razdajanje čustev, ki sta krasila Torijeve skladbe.

Ne čudi, da je od takrat avstrijski basist prisoten v vseh Torijevih zasedbah, ki so nastale iz tega začetnega dua. Ta se je razširil v Tori trio, formacijo, ki ji je bil Tori zvest kar nekaj časa, pa čeprav je mesto tretjega člana najprej zasedel indijski tolkalec Ganesh Anandan, potem pa argentinski kitarist Eduardo Contizanetti. Strune sedaj namesto slednjega prebira pri nas živeči kubanski kitarist Ariel Cubria, za pričujoči projekt pa je Tori svoj trio razširil na kvartet, saj je vanj povabil avstrijskega violinista Kurta Bauerja. 

Poimenovanje zasedbe za »Tori Tango« nam daje jasno vedeti, da se bo novi kvartet posvečal tradicionalni argentinski obliki. Še več: kot izpostavljajo glasbeniki sami, gre za prvi domači album tanga z izključno avtorskimi skladbami. Večino skladb je podpisal vodja kvarteta, tri naslove pa podpisuje Cubria, ki je s Torijem tudi soavtor ene skladbe. Ščepec skladb poznamo s prejšnjih Torijevih albumov, večina pa je svežih, in sicer v več pomenih. Tori se namreč tanga loteva na samosvoj način in pri tem ne sledi le eni šoli ali usmeritvi. Dovolj zgovorno je že dejstvo, da se nekajkrat namesto s harmoniko oglasi s klavirjem, denimo v razneženi En blanco, v kateri se zadržano odigrane klavirske linije mehkobno prelivajo s strunami kitare, violine in kontrabasa. To je tudi edina vokalna skladba, za mikrofonom pa se je več kot odlično odrezal Cubria in želeli bi si še kakšno pesem več z njegovim božajočim globokim glasom.

Kvartet zveni toplo, uglajeno in nadvse uigrano. Večkrat dobimo vtis, da poslušamo prijateljsko muziciranje v kaki dnevni sobi, ali še raje salonu, ki ga z neujemljivimi koraki počasi začenjajo polniti plesalci. Ponekod si bend da duška s tihotapljenjem drugih zvrsti in prijemov v svoj primarni zvok tanga. Enkrat slišimo dodelano kontemplativno komorno igro, drugič koščke kakega razposajenega ljudskega plesa, tretjič pa nas bend preseneti z všečnim swinganjem ali pa divjim jaganjem po countryjaških zvočnih prerijah.

Ko pa kvartet zagode tango, ga zagode premišljujoče in skrbno, a spet zaljubljeno, strastno in z mislijo na naslednji korak. Nosilno linijo velikokrat pelje več inštrumentov hkrati in zasedba nas še posebej omami, ko se zlijejo pasaže razkošno zveneče harmonike in ravno prav rezke violine. Violinist Bauer se dodatno izkaže v kaki skladbi, ki jo Tori pelje s klavirjem. Taka je denimo La vittoria, v kateri pa avstrijski muzičist, čeprav gre za melanholično temo, strune zvija prav hudičevo sočno oziroma po potrebi tudi z milino, saj z lahkoto prehaja iz ostrih tonov do umirjenosti, malone negibnosti zvoka. Tudi sicer se kvartet ne predaja le enoznačnim čustvom, melanholija ni nikoli sama sebi namen in je daleč od cenene sentimentalnosti, marveč vsebuje tudi kanček angažmaja. Denimo v sklepni skladbi Sangue nero oziroma v prevodu Črna kri, posvečeni domačemu Zasavju, iz katere ob melanholiji vejeta hvaležnost in občudovanje rudarske tlake.

Angleški naslov albuma For One Touch ni za Torija nič novega, a tokrat je umanjkal slovenski prevod, kar morda pomeni, da ga bolj zanima mednarodni kot le slovenski glasbeni trg. Edino prav! Ni pa nezamisljivo, da ga bo po vseh teh letih kak domač poslušalec nenadoma odkril, ker je pač v imenu zasedbe zdaj najti besedo »tango«. Glede na čudna pota domače glasbene scene in srenje se temu ne bi čudili … A Tori si zasluži vsako dodatno uho s temle toplim, inovativnim, poznavalskim prepletom tanga in drugih zvrsti. Priložnost za nastavljanje uhljev bo prav kmalu: po svetovni premieri v čislanem dunajskem klubu Porgy & Bess se ljubljanska premiera albuma obeta v Kinu Šiška ta četrtek, 24. marca.